petek, 20. april 2018

Politično korektno in renesansa nestrpnosti



Sad vladavine religije je razširjeni ateizem.
Sad vladavine internacionalizmov so nacionalizmi.
Sad vladavine feminizma je šeriatska burka.
Sad vladavine politično korektnega je renesansa nestrpnosti.

Pa vendar so religija, internacionalizem, feminizem in tudi politično korektno v izvoru nekaj dobrega. Izhajajo iz naravnih potreb in drž ljudi. Kje je torej problem? Problem je v besedi VLADAVINA.

Ostanimo pri politično korektnem (political correctness). Politično korektno je pravzaprav politični manever znotraj jezika. V ameriški multikulturni družbi je bilo potrebno zlasti v odnosu do temnopoltih »popraviti« jezik, ki je izhajal iz časa suženjstva in se bohotil v rasnih predsodkih še po drugi svetovni vojni. Črncem se tako ni smelo več reči »niggers« temveč »afro-americans«. Politično korektna govorica se je nato pod bandero levičarjev širila na druga področja in v odnosu do vseh depriviligiranih ali obrobnih skupin. Skratka, naše govorjenje ne sme nikogar žaliti, nikogar stigmatizirati.

Leta 1994 je tako ameriški pisatelj James Finn Garner izdal knjigo s predelanimi starimi pravljicami (Politically Correct Bedtime Stories). Na novo in do popolnosti korektno je napisal zgodbe, ki jih vsi poznamo. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo volka in ne širimo predsodkov o njem? Volk in Rdeča Kapica se na koncu poročita in skupaj srečno živita do konca svojih dni. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo vegetarijancev? Rdeča Kapica nosi babici košarico sadja in mineralne vode. Itd..

Politično korektno v osnovi izhaja iz povsem normalnega početja z jezikom. V vzgoji, komunikaciji in drugače se venomer trudimo, da odstranimo popadljive in neprimerne besede ter jih nadomestimo z bolj blagimi in bolj primernimi. Tako postopati je še kako na mestu. To je bonton.

Kdaj je torej ideja politične korektnosti prestopila mejo in postala ideologija? Ko je začela spreminjati jezik na račun resnice. Politična korektnost je postala kulturno-politična diktatura, ko se ni smelo več »reči bobu bob«. Iz mišljenjskega in jezikovnega procesa je postala VLADAVINA, ki je začela, tako kot mnoge vladavine, delati bolj zase kot za ljudi.

Knjiga Jamesa F. Garnerja pravzaprav na ironičen način pove, da politično korektno ustvarja nekakšno para-realnost, neko novo ukalupljenje mišljenja, na koncu tudi neko tvegano zameglitev ločnice med moralno dobrim (Rdeča Kapica) in moralno slabim (volk). 

Ko politično korektno pride do zakonodajne oblasti, se začne dogajati, kar se dogaja: da denimo gre nekdo pred sodnike zato, ker je javno dejal, da je homoseksualnost greh, čeprav se je le držal svojih verskih naukov; da denimo nekoga mediji neusmiljeno pribijejo na križ kot »rasista«, ker se boji migrantov; da boš denimo v prihodnje lahko šel pred sodnike, če boš z »ona« ali »on« naslovil nekoga, ki je sam sebe indentificiral s kakšnim od petdesetih drugih »spolov«...

Trenutna renesansa nestrpnosti - na svetovni ravni jo kakopak spremlja renesansa jedrskih konic, na slovenski pa renesansa levo-desne radikalizacije - je zaskrbljujoča. Zanjo ni kriva le ideologija politične korektnosti, ima pa svoj delež. 

Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.

Italijanski filozof Emanuele Severino - znan po svojem razvpitem razhodu s katolištvom, l. 1969 je v debato posegla sama Kongregacija za nauk vere – je zapisal:
Če resnica ne obstaja, obsodba nasilja ni resnična. (Se la verità non esiste la condanna della violenza non ha verità.)

V kolikor je politična korektnost zadušila potrebo »reči bobu bob«; v kolikor ni dovolila, da ljudstvo izrazi svoje naravne strahove in dvome; v kolikor se je sploh spajdašila s spoznavnim in moralnim relativizmom; v kolikor se je prodala enostranskim političnim akterjem,... nikakor ni mogla rešiti problema nestrpnosti in nasilja. Preložila ga je. S pretiravanji in s tem z novim nasiljem nad jezikom pa ga je tudi povečala.


*Foto: David Whittaker, pexeles.com.

ponedeljek, 16. april 2018

Kristusovi »sibirski posli«

Ruska pravoslavna duhovnika in katoliški škof
Zamislite si, da ste župnik, čigar sedež je v Ljubljani. Vaša župnija pokriva ozemlje od Trsta do Dunaja, vaš škof pa je v Manchestru, skoraj 1500 km zračne razdalje stran. Nepredstavljivo.

A preselimo se v duhu onstran Moskve, na Ural in v Sibirijo. Te dni je na obisku v rodni Sloveniji misijonar Anton Ovtar, lazarist, ki vodi župnijo fatimske Matere Božje v mestu Nižji Tagil v osrčju uralske gorske verige (župnijska spletna stran). Farna podružnica, ki je najdlje stran od farnega središča, je v mestu Severouralsk, 250 km zračne razdalje na sever. Katoliška škofija, h kateri spada to območje, pa ima sedež v Novosibirsku ob reki Ob, se pravi, 1500 km vzhodno.

Nadalje si zamislite, da je na teh razdaljah katoliških vernikov zelo malo. Duhovnik kdaj naredi ogromno kilometrov, se spopade z vremenskimi neprilikami, na koncu pa mašuje za niti deset ljudi ne. Poljski klaretinec Adam Gierasimčuk, ki je pred petnajstimi leti deloval v Krasnojarsku (stran klaretincev v Rusiji), v središču Sibirije, je pripovedoval, da se je enkrat do skupine vernikov peljal celih 500 km. Ko je prišel tja, da bi maševal, ni bilo nikogar, saj niso bili točno obveščeni, kdaj bo in ali sploh bo sv. maša. Vrnil se je domov, ne da bi maševal z občestvom. Nepredstavljivo.

Nepredstavljive razdalje in nepredstavljiv trud duhovnikov za peščico vernikov. Če bi Cerkev delovala po logiki multinacionalnih korporacij, bi se »sibirskega posla« ne šla. »Ni profita,« bi rekla. Odšla bi tja, kjer se duhovniško energijo namesto v tako rekoč prazen teritorij »splača« vlagati v velike množice. Denimo v Afriki. Toda Cerkev je Kristusovo mistično telo in njeno razmišljanje ne more biti drugačno od Kristusovega.

Kristusovi »sibirski posli« sledijo Božji logiki, ki jo tudi sicer komaj dohajamo. Človeška logika je logika velikega drevesa, ki je hitro zraslo in hitro dalo polno sadežev. Božja logika je logika gorčičnega zrna. Če bi ne bilo tako, bi tudi nas, Božjega ljudstva, ne bilo. Mi vsi smo bili prazna in nerodovitna zemlja, v katero ni bilo vredno vlagati, dokler ni prišel Kristus. On je premagoval razdalje, požrtvovalno prihajal do nas, imel potrpljenje z nami, nas čakal, nas varoval kot majhna, a dragocena semena. Vsi mi smo Kristusov »sibirski posel«.

Anton Ovtar na pričetku velikonočne vigilije
Sv. Jurij v ledu

* Besedilo je bilo objavljeno 15. 4. 2018 v tedniku Družina kot Uvodnik in na portalu Aleteia.si. Foto ovtar.com.

sreda, 11. april 2018

Kristjan v svetu - Newmanovi nasveti



Biti v svetu in ne biti od sveta

Dokler hodimo po tej zemlji in živimo naše življenje, smo kristjani v dvojnem položaju: smo na tem svetu in nismo od tega sveta. Kakor beremo Jezusove besede v Janezovem evangeliju (Jn 17):
Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. (…) Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, ...

Jezus torej najprej poudari, da smo kristjani »na svetu« in prosi Očeta, naj nas »ne vzame s s sveta«, pove tudi, da smo »poslani v svet«. A istočasno Jezus tudi dvakrat poudari, da kristjani »nismo od sveta« in da nas zato »svet sovraži«.

Kaj zdaj? Kako razrešiti to dvojnost? Potrebujemo angelsko umsko veščino, da bi znali hkrati biti v svetu in ne biti od tega sveta? Nikakor. Biti kristjan v svetu ni nekaj zapletenega, ni skrivna veda, ni nekakšna elitna dejavnost. Toda skušnjave niso izvzete. Najprej o njih.


Dve skušnjavi

Naš dvojen položaj prinaša s seboj dvoje skušnjav:
- prva skušnjava: biti preveč podoben svetu;
- druga skušnjava: bežati iz tega sveta.

Prva skušnjava: ker smo kristjani v svetu, se zlahka navzamemo miselnosti tega sveta. Kar naravnost povejmo, da je danes veliko slovenskih kristjanov podlega tej skušnjavi. Mnogi kristjani razmišljajo kot razmišlja svet. To je: neumorno iskanje uspeha, zagledanost v materialne dobrine, tekmovanje z drugimi, pomanjkanje solidarnosti,... Če razmišljamo kot svet, prej ali slej pozabimo na Boga. Zato ne čudi, da se istočasno krči in izgublja molitveno življenje ter se vse manj hodi k sveti maši. Čari sveta nas povsem prevzamejo, Bog se nam zdi nepotreben.

Druga skušnjava: ker kristjani nismo od tega sveta, se nam dogaja, da nas ta svet ne zanima; da se nam zdi pogrošen in nevaren za našo duhovnost. Zato začnemo od tega sveta bežati (fuga mundi). Tej skušnjavi podlega manj kristjanov kot prvi. Je pa ta skušnjava enako pogubna, saj v njo običajno zapadejo bolj duhovni in razgledani kristjani, ki bi sicer lahko delovali v svetu, spodbujali druge in spreminjali stvari na bolje.


Newman: svet je naša »pot v nebesa«

Popolnoma se prilagoditi svetu je narobe. Bežati od sveta je narobe. Kaj je torej pravilna drža? Kako se vesti v odnosu do sveta? Blaženi kardinal John Henry Newman predlaga preprosto rešitev, povzeto v preprosto besedno zvezo. Predlaga, da svet razumemo kot »pot do nebes«. Življenje je potovanje in svet je pot, cesta. Kakor cesta ni sama sebi namen, ampak je njen smisel v tem, da nas pripelje do nekega kraja, tako tudi svet ni sam sebi zadosten, pač pa je njegov smisel, da nas pripelje v nebesa.

Ko rečemo, da je svet »pot do nebes«, povemo tudi, da svet ni nasprotje nebes, nekak sovražnik nebes. Pač pa je svet, kljub vsem svojim nevarnostim, na nek način že prvi korak do nebes, priprava na nebesa, nekakšna predstopnja nebes.


Newmanovi nasveti za delovanje v svetu

Da svet zares postane »pot do nebes« blaženi Newman podaja nekaj preprostih nasvetov:

Prvi nasvet: kar koli že delaš v svetu, delaj v večjo Božjo slavo! Eden riše projekt novega mostu, drug uči otroke likovni pouk, tretji kuha kosilo,... vsak lahko svojo dejavnost usmeri k Bogu. Bog tako ni tujec, ko smo v svetu.

Drugi nasvet: pričuj v tem svetu skozi svoje vsakdanje delo in odnose! Ni nujno vedno in povsod govoriti o Jezusu, nujno pa je vedno in povsod biti kot Jezus. Zlasti ko bližnji potrebuje pomoč. Na ta način Jezus vedno in povsod govori skozi tebe.

Tretji nasvet: bodi dober delavec in imej rad delo! Jezus in apostoli so bili različnih poklicev. Preden so postali oznanjevalci, so bili ribiči, tesarji, cariniki, izdelovalci šotorov,... Radi so delali in dobri delavci so bili. Človek, ki rad opravlja svoje delo in ga opravlja z veseljem, spreminja svet na bolje in privlači s svojim zgledom.


Družina je »koncentrat sveta«

Dodajamo četrti nasvet, če je seveda bl. Newmanu dovoljeno kaj dodati. Četrti nasvet, ki bi lahko bil prvi: bodi družinski človek! Tvoja družina je namreč imeniten »koncentrat sveta«.

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom piše menihu, ki je naveličan svoje celice in bi tudi on rad kdaj šel v širni svet. Svetuje mu naj se umiri, saj je v njegovi celici itak vse, kar je v svetu: voda, zemlja, zrak in ogenj. Iz teh štirih elementov je narejen svet, in, glej, vsi štirje so menihovi celici. Meniška celica kot »koncentrat sveta« - kam bi torej iz nje rad šel, da bi srečal še več sveta?

Podobno lahko rečemo za družino. Tvoja družina je »koncentrat sveta« in je tvoja najodličnejša pot do nebes. Biti družinski človek, je že tvoja socialna in mikro-politična razsežnost. Z negovanjem lastne družine na celični ravni plemenitimo in zdravimo celotno družbeno telo.


* Besedilo je uvodni del razmišljanja Kristjan v družbi, ki sem ga podal na Radio Ognjišče v okviru 13. radijskega misijona, ki je potekal marca 2018. Foto: Leah Kelley, pexeles.com.

petek, 06. april 2018

Zakaj ne smemo skupini ljudi reči »stekli psi«



Rečejo ti »podgana«, ti pa... 

Tako dolgo ti pravijo, da si »podgana«, in te tiščijo v kanalizacijo, da se na koncu res začneš obnašati kot podgana. V svet začneš prihajati iz svoje kloake; v svet gledaš s svojimi rdečimi podzemnimi očmi; ko odpreš gobec, iz njega smrdi.

Identificiraš se s svojo družbeno stigmo, bi rekli učeni. Identificiraš se do te mere, da niti več ne pomisliš, da izvorno in v bistvu nisi podgana; da si izvorno in v bistvu homo erectus, z nekaj svojimi muhami in zablodami sicer, toda v celoti gledano si povsem normalen človek.

Morala: Ne recite ljudem »podgane«, ker bodo to postali. Ne recite jim »stekli psi«, ker se bodo stekline navlekli. To, kar so bili najprej le v vaših očeh in v vaši besedi, bodo po pravilu »besede, ki hoče meso postati« na koncu res postali.


Do krvi prebita ustnica neke mestne deklice

Mojo prvo identifikacijo z neko družbeno vlogo in tudi stigmo beležim precej zgodaj. Imel sem okrog osem let. K nam na kmete je po domače mleko in še kaj vsake toliko časa prihajala neka družina iz mesta. Pripeljala se je z ličnim belim avtom, iz katerega sta skočili tudi dve deklici. Otroci iz soseščine smo ju obravnavali kot »mestjonarski«, »spucani«, »fini«.

Čeprav deklici na nas nista gledali zviška in sta se hoteli z nami igrati, se je sprožila starodavna igra družbenih delitev na »gospodo« in »kmete«. Oni dve sta bili »boljši«, saj sta pred svojim blokom imeli asfaltirani pločnik; mi smo bili »slabši«, saj smo bosih nog pasli krave in včasih namerno stopali v kravjeke, da smo si ogreli stopala in prste.

Naslednji korak je bil čuden, toda nastopil je avtomatsko. Namesto da bi se potrudili biti »spucani« in »fini«, smo vaški fantje pred njima začeli izpostavljati  svoje »kmetavzarstvo«. Do mere, da smo ju nekega večera iz zasede obstreljevali s fračami. Ravno moj izstrelek je eni izmed dveh prebil ustnico, da je zakrvavela.

Namenoma sem povedal zgodbo, v kateri predstavniki ene družbene skupine ne stigmatizirajo predstavnikov druge družbene skupine, pa se druga družbena skupina nekako »po tradiciji« vseeno obnaša kot stigmatizirana. Namenoma sem povedal zgodbo iz otroštva, da vidimo, kako močan in kako zgodaj priučen je ta mehanizem. Namenoma sem povedal zgodbo, ki se konča s krvjo, saj (samo)krčenje ljudi na vlogo podgan prekoslej vodi v nasilje.


Bipolarna družba in nevarno žongliranje s stigmami

Slovenija je dežela nenehnega ideološkega spopada. Psihološko smo kar naprej v stanju državljanske vojne. Obkladamo se s strahotno žaljivimi izrazi. (To, da smo se tega navadili, poveča naš problem.) Stigmatizacija in demonizacija nasprotnika sta na dnevnem redu. Poskusi uvajanja »politično korektnega« so zadeve poslabšali, saj so bili preveč enostranski in tudi manipulativni.

Identifikacija s stigmo ne zamuja. Rekli so ti »hudobni fašist« - zakaj torej ne bi vsake toliko časa na družbenih omrežjih gnusno rasističen, tudi s pomočjo kakšne od hitlerjanskih ikonic? Pravijo ti »genocidni komunist« – zakaj ne bi potemtakem javno izjavil, da je v Hudi jami za tvoje idejne nasprotnike spet prostor?

Stigma, ki ti jo v močno bipolarni družbi nalepi nasprotnik, ni kar tak. Stigma ti pravzaprav odkaže mesto v apokaliptični levo-desni bitki našega časa. Skratka, povedano ti je, kdo si (kar v času diktata postmodernega brezidentitetja ni mala stvar). Še več: stigma te osvobodi zadnjih moralnih zavor. Zanje, ki me sovražijo, sem »rasist« - zdaj vem, da lahko pretepam begunce. Zanje, ki me sovražijo, sem »stalinist« - zdaj vem, da mi je dovoljeno sanjariti o ponovni uvedbi rdečezvezdnih konzlagerjev.

V zdravih demokracijah civilizirani ljudje strnejo vrste in se skupaj bojujejo proti stigmam in sorodnim pervreznim mehanizmom. V polovičarskih demokracijah, kot je Slovenija, in v diktaturah so stigme gojene in uporabljane kot strateško orožje.


Dočakamo viteza, ta pa se spajdaši z zmajem

To je točka, kjer bi moral vznikniti vitez Jurij, ki premaga zmaja in reši Marjetico. V prvi vrsti je ta vitez intelektualec, medijski delavec, umetnik, duhovnik, državnik,... Nekdo, skratka, ki v moči uma in duha določene grešne in velikokrat nezavedne družbene mehanizme razkrinka in jih začne zdraviti.

Tako bi moralo biti. A nam se ravno pri vitezih zalomi. Ravno oni zdrsnejo v stigmatiziranje. Pomnimo, ko je nek ne nepomemben intelektualec v ne nepomembnem dnevnem časopisu velikansko skupino ljudi označil za »stekle pse«. Razumeti je bilo njegovo jezo zaradi gnojnice, ki so jo nekateri tiste dni tudi v imenu krščanstva zlivali na slovenske umetnike in njihove podpornike. Toda vsepočezni in jasno politično konotirani »stekli psi«!?

Tisti, ki smo odraščali na vasi in ki izhajamo iz rodbin z lovsko tradicijo, točno vemo, da sintagma »stekli psi« pomeni »neozdravljivi psi«. Take pse je treba ubiti, potem pa razkužiti vse, česar so se dotaknili. Kot da jih nikoli ni bilo. Pravcata damnatio memoriae.

Dunajski profesor, literarni kritik in publicist Konrad Paul Liessmann je prepričan o sokrivdi »naprednih« intelektualcev za trenutni pohod politične surovosti in populizmov. Berite na tem mojem lanskem blogu, zakaj.


* Foto: Branko Cestnik

nedelja, 18. marec 2018

Problem apatičnosti (predavanje za Prebudimo Slovenijo)



17. marca 2018 je iniciativa Prebudimo Slovenijo v Šentvidu nad Ljubljano pripravila enega od svojih rednih shodov. Predavatelji smo tokrat bili: dr. France Arhar, dr. Tomaž Erzar in tukaj pišoči Branko Cestnik. Spodaj podajam besedilo mojega predavanja, ki je šlo o družbeni apatičnosti.

***


I. PRED DVAJSETIMI LETI SMO PREDVIDEVALI, DANES VEMO: APATIČNOST JE POGUBNA

Potem ko mi je bilo naročeno, naj na tem zborovanju spregovorim o premagovanju apatičnosti, sem pobrskal po spominu in premetal nekaj svojih blogerskih zapisov ter ugotovil, da je o tem večkrat tekla beseda (npr. link). 

Spomnil sem se na leto 1999, ko smo tvorci in premišljevalci mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem v okviru priprav na Sinodo pisali strateški dokument o prihodnosti dela z mladimi. Zanimivo je, da je ta dokument krenil ne toliko iz diagnoze šibke vere mladih kot iz diagnoze pasivnosti mladih. Takrat smo govorili o t.i. skušnjavi intimizma. Kot skavtski voditelj pa se spomnim velikega projekta za najstnike in voditelje, ki se je izvajala l. 2001 v Novem mestu in ki se ga je udeležilo skoraj 1000 mladih. Nosil je naslov Briga me oz. kot bi rekel »za Slovenijo mi nikakor ni vseeno«. 

Skratka, problem apatičnosti v katoliškem prostoru tako ali drugače zaznavamo in se z njim več ali manj načrtno spopadamo zadnjih 20 let. Morda je dandanašnji novo to, da zdaj točno vidimo, kako pogubna je družbena in politična apatičnost. Pred dvajsetimi leti smo to bolj slutili, teoretično predvidevali, danes to okušamo in smo skorajda zagrenjeni ob vseh posledicah, ki jih apatičnost navrže.


II. APATIČNOST & CO.

Kaj je apatičnost? Grško »a-patheia« pomeni odsotnost čustev oz. ne-občutljivost, ne-čutečnost tudi ne-gibnost. Torej, nekaj nasprotnega od patosa, strasti (ki vznemirja, celo boli). Apatičnosti bi lahko po naše rekli »brez-strastje«. Podoben pojem je pasivnost. S tem, da je etimologija pasivnosti manj primerna. Pasiven izhaja iz latinskega »passivus«, ki temelji na glagolu »patere« = trpeti, prenašati. Kdo je pasiven? Tisti, ki »trpi« delovanje drugega na sebi; tisti, ki »prenaša«, kar mu delajo drugi dejavniki.

Če s poigramo z etimologijama: najprej si »apatičen«, čemur sledi kazen »pasivnosti«; oziroma, najprej se za nič ne brigaš, potem pa se ti zgodi, da moraš prenašati, kar ti neugodnega nalagajo drugi... Še kako aktualno!

Za pojav družbene in politične neodzivnosti, nezanimanja za skupno dobro, neudeležbe na volitvah,... pogosto krivimo apatičnost. Uporabljamo ta pojem, kar pa nam lahko skrči vizualno polje. Zato takoj spočetka povejmo, da moramo gledati širše, saj je apatičnost simptom za različna stanja, katera niso nujno vsa bolezenska in negativna.

Razširimo torej naše vidno polje:

-
apatičnost kot intimizem: ko se raje ukvarjam s svojimi čustvi kot z zunanjim svetom; ko na primer grem absolutno raje na poljudno predavanje iz psihoterapije kot na poljudno predavanje o civilni družbi;
- apatičnost kot lenoba: ko se mi ne da, ko pričakujem, da bodo drugi storili namesto mene; lenoba je eden izmed sedmerih glavnih grehov – ne mislimo si, da nima vpliva na družbeno življenje!
- apatičnost kot preračunljivost: ko pretehtam, da se mi ne splača;
- apatičnost kot strah: ko se v širšem svetu ne znajdem in počutim ogroženega, pa sem zato raje kot polž v hišici;
-
apatičnost kot nesposobnost: ko se čutim neusposobljenega za delovanje v javnosti; ko nimam političnih veščin;
-
apatičnost kot zavedenost: ko se pustim prepričati, da mi ni treba, ker da imajo te stvari čez drugi; ali pa ko so me prepričali, da nisem primeren za družbeno dejavnost; (denimo: dominantna politika in njeni mediji te kot po njihovem neprimernega in zaostalega dolga leta te tiščijo vstran - v kanalizacijo; ko pokukaš ven, zavpijejo: »Glejte, podgano!«)
-
apatičnost kot egocentričnost: ko vidim le svoj popek in pol metra naokrog; zadovoljen s tem, kar imam.
-
apatičnost kot zavračanje kulturbojništva: ko je delovanje v javnosti skrčeno na spopad z »drugačnim«, mnogim ljudem pa prepir ne diši in se raje umaknejo; nekaj tovrstne apatičnosti je opaziti na Štajerskem;
-
apatičnost kot utopičnost: ko mislim, da je ta sistem itak najboljši in manj ko se vanj vpletamo, več napredka bo sam po sebi prinesel; to se rado zgodi v času hitre gospodarske rasti;
-
apatičnost kot moralizem: ko se nočeš spustiti v javni prostor, ker češ da je slednji itak ves skorumpiran in boš pokvarjenec tudi sam, če boš šel zraven;
- apatičnost kot razočaranje: češ, sprijaznimo se, da v politiki velja negativna selekcija, in da se torej itak nič ne da narediti; ali pa nekje v Slovenskih goricah za avstrijsko mejo: sprijaznimo se, da s Slovenijo ni nič in da nam bo Avstrija dala, kar potrebujemo;
- apatičnost zavoljo šibke demografije: neobvezno se vprašajmo: bi z enkrat več mladega prebivalstva, bilo toliko družbene apatije, kot je je?


III. APATIČNOST NI DUHOVNO IN MORALNO NEVTRALNA

Kakor koli, izhajamo iz predpostavke, da apatičnost ni dobra.

Apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Po Johannu Baptistu Metzu je krščanstvo »mistika odprtih oči« (za razliko od vzhodnjaških mistik, ki so – denimo transcendentalna meditacija - »mistike zaprtih oči«, dobesedno). Je mistika, ker »nismo od tega sveta« in zremo onstran, v eshaton; je odprtih oči, ker smo hkrati »v svetu«, v družbi, v kateri se že uresničujejo prvine Božjega kraljestva. Če kristjani zapremo oči za okolico, soseščino, družbo, nenazadnje tudi za politiko, kmalu tudi mistiki več ne bomo. Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Čemu tuj? Ker je On učlovečen, mi pa ne.

Apatičnost množice, pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnosti obkoritniških elit. Zato ni prav le ob šanku s špricarjem v roki bentiti: »V naši državi oni zgoraj kradejo!« Temveč bi si moral reči: »Zakaj sem kot državljan dovolil, da oni zgoraj kradejo?« Tvoja apatičnost – njihova kraja, ta dva pojava sta povezana. Apatičnost se torej izkaže za moralno sporno, čeprav poskuša biti in se nam dozdeva kot moralno nevtralna.

Apatična, zaležana in politično zaspana množica se lahko na nepredvidljiv in hektičen način zbudi. Apatični človek se lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Danes apatičen – jutri surov? Danes zleknjen s pivom in čipsom v roki pred televizorjem – jutri z razbijajoč z gorjačo izložbe? Ta dva pojava sta povezana. Ste opazili med mladimi komunistične zastave, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Ste opazili med mladimi fašistične in rasistične tendence, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Se napoveduje izstop iz apatičnosti v smeri politične in civilizacijske posurovelosti?

In še bi lahko rekli, zakaj apatičnost ni dobra... Tudi iz biološkega in psihološkega vidika.


IV. UTOPIJA POLNIH HLADILNIKOV: »POČIVAJ ZDAJ, DUŠA MOJA«

Stopimo korak naprej. Navedel bom tri vozle in troje smernic za izstop iz družbene apatičnosti. Prvi se nanaša na obče duhovno spreobrnjenje od porabniškega lagodja; drugi vozel na bolj katoliški problem – plašnost povprečnega katoličana pred javnostjo; tretji na politični izziv subsidiarnosti.

Da je blagostanje lahko duhovna past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš: »Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« Nauk: Blagostanje je lahko vir napuha. Napuh pa se kaže kot spoznavna motnja. Napuhnjen človek ne vidi realnega stanja. To je eno. Drugo je, da lahko blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje,« pravi bogataš v Lukovem evangeliju (Lk 12).

Blagostanje je postalo tudi eden izmed vzrokov odklona od Boga. Augusto del Noce, italijanski zgodovinar in filozof, je že sredi šestdesetih prejšnjega stoletja uvidel, da ne toliko s komunizmom, pač pa šele z družbo blagostanja (società del benessere) in porabniškim načinom življenja nastopi prva zares a-religiozna družba v zgodovini Zahoda. K temu dodajmo: polni hladilniki s seboj niso prinesli samo občutka, da Bog ni več potreben, temveč tudi utopijo, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.

Na varljivost lagodnega življenja opozarja tudi grška mitologija. Pesnik Hesiod povzema mit o stvarjenju človeškega rodu. Bogovi najprej ustvarijo zlati rod. Slednji živi v harmoniji med delom in užitkom, je ustvarjalen in napreduje. Zlatemu sledi srebrni rod. Ta se že usede na ustvarjeno bogastvo. Ta rod podaljšuje svojo mladost do stotega leta, pravi Hesiod. Do stotega leta živi pri starših. Po stotem letu pa se hitro postara in umre. Rod je mehkužen, len, ne spoštuje ne starejših ne bogov. Slednji so nad njim razočarani, zato ustvarijo bronasti rod. Ta je surov, divji. Vrhovno pravilo bronastega človeka je zakon močnejšega. Nauk: ležernost in mehkužnost lahko uničita družbo in pripravita pot novemu fašizmu oz. novemu revolucionarnemu nasilju, kar sem omenil maloprej.

Blagostanje seveda ni greh, nosi pa s seboj kar nekaj skušnjav in pasti. Poleg duhovne deformacije je tu tudi padec v apatičnost za družbeno dogajanje oz. opcija za »smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off«, kot poje ona pesem skupine Zmelkoow, ki jo radi pojejo devetošolci na valeti. Ko danes npr. govorimo o korupciji, tajkunih, nedelovanju pravnih in nadzornih sistemov, vedimo: vse to je bilo možno, ker smo imeli »možgane na off« in ker smo spali na obljubi neprestane gospodarske rasti.

SMERNICA: Gilbert Keith Chesterton je nekje zapisal, da je izvirni greh je najbolj razvidna teološka resnica. Anton Trstenjak pa je enkrat v osemdesetih na nekem predavanju dejal, da je socializem naredil preprosto napako: podcenjeval je izvirni greh. Kaj hočemo reči? Blagostanje ne odpravlja človekovega nagnjenja k zlu. Nobenega družbenega sistema ni, ki ga ne bi mogla skvariti pohlep in tatvina. Naši polni hladilniki ne pomenijo, da smo boljši ljudje. Ohranimo polne hladilnike, a odstranimo utopijo, ki nam jo narekujejo. Hvala Bogu za polne hladilnike, a varujmo se moralne deformacije, ki zaveje iz njih, ko jih odpremo. Otroke, mladino, vse ljudi je torej treba spodbujati k duhovni in moralni čuječnosti, ki sta podlaga za družbeno in politično čuječnost. Zlo je vedno na delu - spati ne smemo! To je velika smernica za premagovanje družbene apatičnost. Podobna je duhovnemu spreobrnjenju in tudi zahteva duhovno spreobrnjenje, o kakršnem piše papež Frančišek v okrožnici Laudato si', ko nas nagovarja k »ekološkemu spreobrnjenju«.


V. PONIŽNOST PODEŽELSKEGA KATOLIKA: »TIHO BODI, DOL GLEJ IN SI SVOJE MISLI«

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!« Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu »tiho bodi - dol glej - svoje si misli« nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih. Ta drža nam je nenazadnje pomagala preživeti v totalitarnih razmerah nacizma in komunizma. Ta drža je razumljiva, kjer ni verske svobode, in se kristjanu svetuje, naj se ne izpostavlja v javnosti.

Vendar so korenine družbeno lahko globlje in bolj intrigantne. Temeljijo namreč tudi na stoletni duhovni tradiciji, ki je poudarjala nezanimanje za ta svet, beg od tega sveta, predvsem pa negovanje ponižnosti in intimnega odnosa do Boga. Ta tradicija ima močno oporo v slavni knjigi Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in v t.i. devotio moderna. Še danes jo prepoznamo v bogoslužju in na drugih katoliških prireditvah, ko vidimo, da nihče noče sedeti spredaj.

Vse to veliko pove o socialni psihologiji slovenskega katoličana, zlasti podeželskega: bolje biti zadaj kot spredaj; bolje biti tiho kot biti glasen; bolje je se ne vtikovati. Iz te duhovne podstati in socialne psihologije slovenski katoliški prostor seveda ne more ustvariti večje kritične mase državljanov, ki bi v določeni družbeni akciji dosegla neko spremembo. Četudi imamo izjeme: družinski referendum decembra 2015 je pokazal veliko mobilizacijo katolištva, mobilizacijo, ki pa ni imelo toliko političnega predznaka kot moralnega – kar bi si seveda zaslužilo posebno analizo. Določena dramatična vsebina katoličana motivira -  redna politika ga ne motivira?

SMERNICA: Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo »notranjo celico« - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Veliko dela za spremembo te katoliške zadržanosti lahko opravimo prav v notranjem cerkvenem življenju. Če bodo laiki v župnijskem življenju »drugorazredni« in vedno tiho pred duhovnikom, bodo pač to svojo »drugorazrednost« prenesli v javno življenje; če bodo v cerkvenem življenju kot voditelji in nosilci karizem bolj ovrednoteni, se bo to nujno poznalo tudi pri njihovi udeležbi v javnem in političnem prostoru.


VI. NERAZVITA SUBSIDIARNOST: »DRŽAVA MORA... OBČINA MORA... SOCIALNA MORA...«

Manj znano, a zato ne manj pomembno načelo družbenega nauka Cerkve (DNC) je načelo subsidiarnosti ali podpornosti (iz lat. subsidium = podpora, pripomoček, pomožna enota v vojski).

Čeprav se nam po imenu sodeč zdi nekam učeno in zapleteno, je načelo subsidiarnosti zelo preprosto. Takole gre: naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa »višji« podpira »nižjega«. Recimo, naj država ne dela, kar lahko naredijo občine; naj občine ne delajo, kar lahko naredijo krajevne skupnosti; naj krajevne skupnosti ne delajo, kar lahko naredijo sosedje v bloku ali na vasi. Naj pa država ustvarja pogoje in podpira občine, občine naj podpirajo krajevne skupnosti, krajevna skupnost sosede.

Načelo subsidiarnosti lahko prenesemo tudi v vzgojo: naj starši ne delajo, kar lahko otroci naredijo sami, naj pa jim pri tem nudijo vso svojo podporo.

Skratka, povedano na grobo: »višji« naj se ne vtika v delo in življenje »nižjega«, če ni treba. »Nižji« naj ne računa, da bo »višji« storil namesto njega, kar lahko on stori sam. Nasprotno načelu subsidiarnosti bi bilo načelo substitutivnosti ali nadomeščanja (iz lat. substituere = nadomestiti). Država, ki veliko in rada »nadomešča« posameznika, ga naredi političnega invalida. Starši, ki veliko in radi »nadomeščajo« svojega otroka in mu denimo še v študentski dobi rihtajo odnose z univerzo ali s študentskim domom, ga delajo socialnega invalida.

Marsikaj v družbi je blokirano in se ne premakne, ko načelo subsidiarnosti ne deluje dobro. Po eni strani se preveč pričakuje od »onih zgoraj«, kakor da morajo oni vse urediti in nam skidati sneg malodane do naših garažnih vrat. Po drugi strani se »oni zgoraj« že zaradi manije nadzora radi vpletajo v zadeve »spodaj«, ki se jih ne tičejo.

Zdi se tudi, kot da bi se vsenarodne politične stranke načela subsidiarnosti bale. Kaj bo ostalo njim, če bodo ljudje bolj samozavestni in dejavni na lokalni ravni? Bodo svoj uspeh še lahko črpale iz slovenske bipolarnosti (levi-desni, verni-neverni, partizani-domobranci, stekli psi–cepljeni psi), če se bodo ljudje »na terenu« po načelu subsidiarnosti po kapilarno zbližali in po naravni poti nevtralizirali medsebojne bav-bave? Koliko birokratskih delovnih mest, ki enim strankam tvorijo zanesljivo volilno bazo, bo splavalo po vodi, če bomo bolj decentralizirani, bolj subsidiarni?... oziroma, če se bomo šli – naj povemo po moderno levičarsko - nekakšne »direktne demokracije«?

Načelo subsidiarnosti ima pri nas negativno zgodovinsko hipoteko, saj spominja na kardeljansko »samoupravljanje«, ki je klavrno propadlo. A zakaj je propadlo? Zato, ker ni imelo praktično nič skupnega z izvorno in naravno subsidiarnostjo. Subsidiarnost je globoko demokratično načelo in ga totalitarna družba ni sposobna razvijati - razen v obliki slepilnega manevra. Ne more biti »upravljanja od spodaj«, če vse nadzira in dejansko vodi ena sama Partija - z bistvenim doprinosom tajnih služb, ki so po definiciji zanikovalke temeljev subsidiarnosti, kot sta svoboda govora in svoboda pobude. Sintagma »samoupravni socializem« je bil zato oksimoron – kot bi dejali »subsidiarni totalitarizem« oz. »vodotesna ribiška mreža«.

EXCURSUS: SUBSIDIARNOST IN KOMUNIKATIVNA DEMOKRACIJA
Na tem mestu dodajmo kratek ekskurz.
Načelo subsidiarnosti nam namreč pomaga risati silhueto naslednje stopnje demokracije. Adela Cortina, od levih in desnih spoštovana španska premišljevalka družbe, uči, da so modeli demokracije trije: emotivni (1), agregativni (2) in komunikativni/deliberativni (3). Če prenesemo ta trojček pod Alpe:
(1) Slovenija je tipična čustvena demokracija. Podobno kot Putinova Rusija, ki hodi na volitve hipnotizirana od 
»carja« in iz strahu, da brez njega ne bo kos lastni velikosti. S tem da mi hodimo na volitve iz strahu, da ne bi zmagali »oni«, vmes pa mnogi intimni emotivni zalet črpamo iz dramatičnega leta 1945. Pred volitvami smo izrazito ranljivi in labilni za propagando, a tega na opazimo. Dan po volitvah smo ali preveč evforični (češ, zmagali smo, ni nas treba več biti strah) ali preveč depresivni (češ, zgubili smo, vsota vseh strahov je tu). Čustvena in dvopolna demokracija seveda ni sposobna striktnega nadzora in daje prostor »tretjemu polu« - lopovom, ki kradejo obojim.
(2) V Sloveniji bi radi imeli normalno agregativno demokracijo, kot jo sicer imamo zapisano v Ustavi. To pomeni zbiranje interesov, štetje glasov (tudi preglasovanje), promocija idej ter poštena tekma med njimi oz. poštena parlamentarna igra. V Sloveniji bi radi dočakali nekakšno viteško stopnjo demokracije: oster politični boj, a po pravilih; z več transparentnosti in brez sil iz ozadja, brez medijskih in institucionalnih manipulacij (zlasti na pravosodnem področju).
(3) Zdi se utopično, a to, kar bo tudi našo demokracijo nekoč izčistilo in dvignilo na višjo stopnjo, bo komunikacija, pogovor v bazi, racionalen dialog kot stil odločanja (deliberation), precejšnja odprava preglasovanja, iskrenost v političnem marketingu, normalnost etičnih drž, narativna politika (manj ideologije, več čuta za posameznikovo zgodbo),... ter občutno več subsidiarnosti oz. naravne samouprave.

SMERNICA: Po načelu subsidiarnosti se moramo ravnati, ker fokus našega družbenega delovanja postavlja bliže posamezniku, k družini, med sosede, v okolje naše ulice. Načelo subsidiarnosti je imenitno demokratično načelo, saj pomaga graditi demokracijo »od spodaj navzgor«. To načelo pokaže, da je »politika« bogat pojem in od vseh. Poleg strankarske in parlamentarne »makro-politike«, o kateri beremo v časopisih, je enako pomembna, dasi medijem manj zanimiva, nestrankarska »mikro-politika« dobrih sosedskih odnosov in pod vaško lipo sklenjenih dogovorov za skupno dobro. Načelo subsidiarnosti je odlični motivator za družbeno in politično prebujo.

Foto: Simon Shim, unsplash.com.

ponedeljek, 12. marec 2018

Subsidiarnost. Zakaj se je kakšni politiki bojijo?




Vsak katoličan bi moral na pamet vedeti štiri načela družbenega nauka Cerkve. Ne glede pred kakšnim družbenim izzivom je, ne glede kateremu političnemu toku pripada, se mora vedno držati naslednjih štirih načel:
  • načelo človekovega dostojanstva;
  • načelo skupnega dobrega;
  • načelo subsidiarnosti ali podpornosti;
  • načelo solidarnosti.
Manj znano, a zato ne manj pomembno načelo je načelo subsidiarnosti ali podpornosti (iz lat. subsidium = podpora, pripomoček, pomožna enota v vojski).

Naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa ga podpira
Čeprav se nam po imenu sodeč zdi nekam učeno in zapleteno, je načelo subsidiarnosti zelo preprosto. Takole gre: naj »višji« ne dela, kar lahko naredi »nižji«; naj pa »višji« podpira »nižjega«. Recimo, naj država ne dela, kar lahko naredijo občine; naj občine ne delajo, kar lahko naredijo krajevne skupnosti; naj krajevne skupnosti ne delajo, kar lahko naredijo sosedje v bloku ali na vasi. Naj pa država ustvarja pogoje in podpira občine, občine naj podpirajo krajevne skupnosti, krajevna skupnost sosede.

Načelo subsidiarnosti lahko prenesemo tudi v vzgojo: naj starši ne delajo, kar lahko otroci naredijo sami, naj pa jim pri tem nudijo vso svojo podporo.

Skratka, povedano na grobo: »višji« naj se ne vtika v delo in življenje »nižjega«, če ni treba. »Nižji« naj ne računa, da bo »višji« storil namesto njega, kar lahko on stori sam.

So pa seveda področja, ki so v ekskluzivni domeni »višjega«. V neki ulici so domačini ujeli vlomilca na delu, vendar mu ne smejo soditi; sodi ga »višji« - državna sodna oblast. Mala vas potrebuje most čez široko reko, vendar le-tega ni sposobna zgraditi; zgradi ga »višji« - občina ali država ali EU.

Muke (zlasti vrhnje politike) s subsidiarnostjo

Marsikaj v družbi je blokirano in se ne premakne, ko načelo subsidiarnosti ne deluje dobro. Po eni strani se preveč pričakuje od »onih zgoraj«, kakor da morajo oni vse urediti in nam skidati sneg malodane do naših garažnih vrat. Po drugi strani se »oni zgoraj« že zaradi manije nadzora radi vpletajo v zadeve »spodaj«, ki se jih ne tičejo.

Pri tem velja opozoriti na vlogo in retoriko političnih strank. Politične stranke pred volitvami rade obljubljajo, kaj vse bodo storile za ljudi, če pridejo na oblast. Po načelu subsidiarnosti pa bi morale tudi znati obljubljati, kako bodo ustvarile pogoje, da ljudje čim več naredijo sami.

Kaaaaj? Pred volitvami ljudem praviti, naj se čim bolj znajdejo sami?! Taka retorika pogori. Zgodba gre zato v drugo smer. Ker se stranke predstavljajo kot »vsemogočne« in obljubljajo malodane polete ne Luno, ljudje od njih pričakujejo preveč in na dolgi rok postajajo družbeno pasivni. Končni rezultat je državljan kot večni nedonošenček. Kaj zanju bolj ugodnega si manipulator in koruptivnež lahko še želita?

Zdi se, kot da bi se velike vsenarodne politične stranke načela subsidiarnosti bale. Kaj bo ostalo njim, če bodo ljudje bolj samozavestni in dejavni na lokalni ravni? Bodo svoj uspeh še lahko črpale iz slovenske bipolarnosti (levi-desni, verni-neverni, partizani-domobranci, stekli psi–cepljeni psi), če se bodo ljudje »na terenu« po načelu subsidiarnosti po kapilarno zbližali in po naravni poti nevtralizirali medsebojne bav-bave? Koliko birokratskih delovnih mest, ki enim strankam tvorijo zanesljivo volilno bazo, bo splavalo po vodi, če bomo bolj decentralizirani, bolj subsidiarni?... oziroma, če se bomo šli – naj povemo po moderno levičarsko - nekakšne »direktne demokracije«?

Demokracija od spodaj navzgor

Po načelu subsidiarnosti se moramo ravnati tudi zato, ker fokus našega družbenega delovanja postavlja bliže posamezniku, k družini, med sosede, v okolje naše ulice. Načelo subsidiarnosti je imenitno demokratično načelo, saj pomaga graditi demokracijo »od spodaj navzgor«.

To načelo pokaže, da je »politika« bogat pojem in od vseh. Poleg strankarske in parlamentarne »makro-politike«, o kateri beremo v časopisih, je enako pomembna, dasi medijem manj zanimiva, nestrankarska »mikro-politika« dobrih sosedskih odnosov in pod vaško lipo sklenjenih dogovorov za skupno dobro.


* Gornji tekst je izsek iz predavanja, ki ga bom imel v soboto, 17. 3. 2018, v Šentvidu nad Ljubljano v okviru Zbora kristjanov in ljudi dobre volje. Foto: B.C., skupno urejanje farnih zelenic na Frankolovem.



četrtek, 08. marec 2018

Kdaj bom verjel državnemu in paradržavnemu feminizmu?



Sredina sedemdesetih. Socializem. Hajdinska osnovna šola. Tovarišica nam reče, da so Bolgari divji narod. Grd. Da se je to videlo po tem, kaj so bolgarski vojaki delali z ženskami leta 1945 po Slovenskih goricah. Stari smo bili okrog deset let. Nismo razumeli. Čudili smo se njenemu »rasističnemu« izbruhu.

Leto 1982. Socializem. Obiščem prijatelja na Goričkem. Živel je z babico. Bila je zima in vsi trije smo prespali v edinem ogrevanem prostoru ob krušni peči. Ne pomnim, ali je bilo pri večerji ali pri zajtrku, v glavnem, starejša gospa nama je spregovorila o posilstvih s strani sovjetskih vojakov. »Eno noč so prišli eni, drugo noč drugi,« je rekla.

Sredina osemdesetih. Socializem. Ptujska gimnazija. Tovariš učitelj zgodovine nam pri pouku direktno pove, da so bolgarske in ruske enote leta 1945 posiljevale po Prlekiji in Prekmurju ter da je to tabu tema.

8. marec 2018. Demokracija. Twitter. Muzej novejše zgodovine Slovenije tvitne, da je bilo leto 1945 za ženske karseda pomembno, saj so Slovenke dobile volilno pravico (link). Muzej novejše zgodovine Slovenije – drobcen primer državnega feminizma, ki se ne brani leninističnega rdečila.

8. marec 2018. Demokracija. Bodeča neža za najbolj seksistično izjavo. Dobi jo Boštjan M. Zupančič. Akcija zoper gospoda Zupančiča in druge »nominirance« je primer pararežimskega feminizma, ko je feministična ost namenjena v prvi vrsti obračunavanju z alternativnim nelevičarskim (in nerežimskim) mišljenjem; v drugi discipliniranju levičarjev, da ne skrenejo s »pravoverne« poti. Namenjena je tudi obračunavanju s tistimi močnimi »patriarhalnimi« liki, ki ti ne morejo nič, ker živijo v provinci in v neki svoji apolitični sferi (šport).

Primer slednjega. Tako kot je aktivistično novinarstvo ob panamskih dokumentih na pranger privezalo Dejana Zavca (moža iz Haloz, ki je z lastnim trudom postal svetovni boksarski prvak), da bi s preusmerjanjem pozornosti preskočilo lopovščine iz sosednje ulice (in iz lastnih hiš); tako so tokrat pararežimske feministke obračunale s Timom Gajserjem (fantom izpod Haloz, ki je z lastnim trudom postal svetovni prvak v motokrosu), da bi preskočile točno določenega pomembnega politika, za katerega vemo, kako rad razpre javno mošnjo v prid feministični in LGBT sceni.

Kdaj bom verjel državnemu in paradržavnemu feminizmu? Takrat ko bo Muzej novejše zgodovine Slovenije opravil temeljito raziskavo o spolnem nasilju nad slovenskimi ženskami leta 1945 in jo objavil ter po možnosti o tem postavil razstavo. In takrat ko si bodo naši metropolitanski feministični kolektivi upali na svoje črne sezname dati tudi ideološko njim sorodne alfa samce, četudi bo to pomenilo ukinitev kakšne dotacije.

Do takrat pa, spoštovana metropolitanska medijsko-ideološka elita, bodi ponižna, ko se greš osmomarčevstva in pridigaš o pravicah žensk... Pa roke vstran od pogumnih haloških fantov!


Foto B.C.: španske skavtinje v slovenskih hribih.