15-M: vzorčno vstajništvo

Slika s Puerta del Sol, ki je avgusta 2011 obšla svet.
Vstajnik kriči v udeleženko SDM iz Mehike,
slednja si pokriva uho in poljublja križ.
Slovenski tednik Družina je kasneje to punco poiskal
in objavil intervju z njo.
vir: splet

Te dni v Madridu praznujemo praznik mestnega zavetnika sv. Izidorja Kmeta (San Isidro Labrador), obenem pa obletnico znamenitega vstajniškega gibanja 15-M, ki je pred dvema letoma prav na Izidorjev god (15. maj) zasedlo osrednji trg Puerta del Sol. Moram priznati, da gibanju 15-M nisem posebej verjel, že zato, ker ga je naše časopisje obravnavalo s simpatijo. Da je gibanje 15-M spaka, pa sem bil popolnoma prepričan po 17. avgustu 2011, ko so „indignadosi“ v Madridu, na Puerta del Sol, napadli romarje Svetovnega dneva mladih. Kakšnih 15 mladih iz moje skupine (dekanija Nova Cerkev) je bilo ravno tisti hip na Solu (sam sem poležaval na zeleni trati bližnjega parka). Po tistem, kar so mladi doživeli in povedali, me več ni bilo mogoče prepričati, da je 15-M miroljubno in plemenito gibanje. Mladim katoličanom iz celega sveta namenjeno pljuvanje, suvanje, psovke ter grožnje tipa „zažgali vas bomo kot leta 1934“,... so govorile zase. To ni bil „protest proti stroškom papeževega obiska“, kot je o dogodku čvekala tudi kakšna slovenska „Pravda“. To je bil levičarski „Sturmabteilung“ v akciji.

Zato me je toliko bolj presenetilo, da sta profesorja družbenega nauka Cerkve in ekonomije, ki sem ju poslušal te mesece na madridskem Višjem pastoralnem inštitutu o gibanju 15-M govorila dobro, celo zelo dobro. Kaj sem spregledal? Najprej to, da je gibanje v osnovi bilo ideološko veliko širše, kot so ga mediji predstavljali. Tako široko, da ga težko spravimo v klasično shemo levičarsko-desničarsko. Samo ta podatek: na Puerta del Sol so se 15. maja 2011 utaborili anarhisti (skrajna levica), nekaj deset metrov vstran pa mladi falangisti (skrajna desnica). Med sodelujočimi so bili tudi mladi iz katoliških socialno čutečih skupin. Mnogi seveda sploh niso pripadali nobeni skupini, temveč jih je gnala zgolj indignacija, jeza, upor, želja po spremembi. Drugo, kar sem spregledal, je, da izpada proti romarjem SDM-ja ne gre pripisati gibanju 15-M, čeprav se je „Sturmabteilung“ nanj skliceval, ko je s „svojega“ trga podil romarje. 15-M ni hierarhično gibanje, nima liderja, je precej atomizirano, deluje sportnostno, mnogi delajo po svoje.

Eden izmed dveh omenjenih profesorjev je Pedro José Gómez Serrano, direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na univerzi Complutense. Je družinski oče, prostovoljec na področju krščanske dobrodelnosti in bivši skavtski voditelj. Gibanja 15-M ni samo strokovno opazoval, temveč je vanj preko svoje hčerke, udeleženke več akcij 15-M, po svoje tudi „padel“. Njegova analiza je zato toliko bolj zanimiva in verodostojna, saj je ves čas imel pri roki „insajderske“ informacije. Razvoj gibanja 15-M deli v štiri etape, v katerih vidi tudi vzorec, ki bi naj veljal na ravni prebujajoče se in protestniško razpoložene civilne družbe. Etape so:
1. indignacija (lahko slovenimo kot „ogorčenost“);
2. protest;
3. združevanje in dialog;
4. predlogi.

1. INDIGNACIJA. Ogorčenost je prvi trenutek. Človek se prebudi. Se dvigne gor. Vstane. Izstopi iz apatičnosti. Še nekaj let nazaj smo jamrali o apatični mladini, vendar je prišel trenutek, ko je mladim (in ne samo njim) enostavno „počil film“. Tako več ne gre! Slovenci temu trenutku rečemo tudi „sveta jeza“. V naši zgodbi se je „sveta jeza“ zgodila v Mariboru zaradi avtomatskih radarjev. To jezo smo vsi spoštovali. Ni bila programirana, niti manipulirana, dajala je vtis velike iskrenosti.

2. PROTEST. Ogorčenost nas lahko zapre v začarani krog jamranja, pesimizma, kakšnega izoliranega vandalističnega dejanja, zatekanja v omamo. Iz take ogorčenosti ni nič. Potreben je protest. Javni in glasni nastop ogorčenih ljudi. Protest mora biti množičen. Niso dovolj običajne protestniške skupine, ki jim je dretje na ulici skoraj folklora. Kot rečemo, „zgoditi se mora ljudstvo“. Protestniki morajo biti raznolikih političnih in svetovnonazorskih usmeritev. V protestu morajo miroljubno vztrajati. 15-M je prve tedne te tri kriterije izpolnjeval: raznolikost, vztrajnost, miroljubnost. Nekaj tega smo lahko videli tudi pri nas. Žal je v Mariboru nasilje spregovorilo zelo hitro.

Maj 2011. Zasedba madridskega trga Puerta del Sol
s strani vstajnikov.
vir: splet

3. ZDRUŽEVANJE IN DIALOG. 15-M je že v okviru protesta prerasel v forum, v razpravo. Združil je mnoge in različne ter jih pripravil do pogovora. Prof. Gómez pravi: „Združevati se izboljša analizo in poveča moč.“ Danes veliko govorimo o komunikativnih etikah, o nujnostih komunikativnih demokracij. Ne vemo, kdo ima prav in kdo narobe; ne vemo, kakšna je najboljša formula za naše gospodarstvo in politiko; vemo pa, da se o vsem tem moramo pogovarjati. Čim bolj različni smo udeleženi v pogovoru, boljši rezultat bo. Vsi skupaj se moramo zavedati moči komunikacije in ne smemo pustiti, da družbeni dialog monopolizirajo vedno isti trije: stranke, sindikati in mediji. Dialog združuje. Individualizem izginja. Skupine, ki bi hotele manipulirati protest, izgubljajo moč. Taka je izkušnja 15-M. 

Za slovensko vstajništvo lahko mirno rečemo, da je na tej točki pogrnilo. In zato tudi postalo lahek plen starih levičarskih elit, bolj natančno (kot je zdaj že jasno), Jankovićeva udarna enota za rušenje Janše. Ko se bo v Sloveniji naslednjič javil nekdo, ki bo razglašal „vseslovensko ljudsko vstajo“, najprej poglejmo, s kom se je zmožen in željan pogovarjati. Ima ogorčenje? Prav. Protestira? Prav. Ampak ima tudi širino? Če je nima, če se ne zna pogovarjati preko svojega plota, je še ena repriza starih delitev in vztrajanja v starem.

4. PREDLOGI. Karikatura „protestnik brez razloga“ je ovržena. Vstajnik tokrat ima razlog. Kaj pa karikatura „protestnik brez predloga“? Je tudi ta ovržena? Tu je zadeva težja. 15-M je formuliral veliko predlogov, ki jih prof. Gómez označi za naivne in utopične, veliko pa takih, ki so dobri: bodisi v praktičnem smislu (rešitve za visoko šolstvo, hipotekarno krizo, reforma trga dela,..) bodisi v smislu temeljne prenove ekonomskega in političnega modela (bolj neposredna demokracija, več solidarnosti, proti vladavini finančnega kapitalizma). Prof. Gómez na tej točki izpostavi pomembnost nekaterih dejanj, ki jim v teološki govorici pravimo „preroške geste“. Jezus, na primer, ni prinesel rešitve za zdravje ljudi, je pa s preroško gesto približevanja „nečistim“ bolnikom in ozdravljanja le-teh v našo kulturo zasejal novo miselnost v odnosu do bolnika, miselnost, ki je kasneje porodila bolnice in nenazadnje sistem osnovne zdravstvene varnosti za vse. Takšna preroška dejanja so bila v 15-M navzoča. Seme je bilo vrženo in nekatero bo sčasoma zagotovo vzklilo.

Prehodili smo pot, če se izrazimo pesniško, „čudovitega vstajništva“. Seveda je tudi 15-M imelo in še ima svoje pomanjkljivosti, svojo bolj vprašljivo plat. Ni preraslo v izrazito politično silo kot italijansko gibanje komika Beppeja Grilla. Ni spisalo nekega velikega programa za družbene spremembe in ni zapisalo prihodnosti v en recept (nobene recepture o "demokratičnem socializmu", skratka). Nekaterih skupin ni znalo „spreobrniti“ od razgrajaštva in nestrpnosti (kar smo okusili tudi slovenski sdmjevci). Moč dialoga med različnimi skupinami je pojenjala. Vendar seme je vrženo, vzorec je testiran, razprave tečejo,...  Španske klasične politične stranke pa danes med svoje prioritete postavljajo nekatere zahteve iz 15. maja 2011.