ponedeljek, 30. december 2013

Ko se prevzvišenemu ne zdi vredno

Molitev ruskih kristjanov pred ikono. (Vir: spb-podvorie.ru)

V Kölnu je polgola aktivistka Femen (beri: plačanka, saj so te punce za tovrstne akcije finančno nagrajene) med božično mašo skočila na oltar in z na golo kožo nakracanim napisom „jaz sem Bog“ vpila gesla proti Cerkvi. Podobno je bilo v Madridu, le da je polgola aktivistka reč opravila pred vhodom v cerkev, napis na prsih pa se je glasil „izbrisani Božič“. V Sabadellu blizu Barcelone, v župnijski cerkvi Sant Fèlix, je med polnočnico 50 „pravičnih vstajnikov“ (iz katalonskega gibanja „Justa Revolta“) s transparenti v rokah okupiralo prostor okrog oltarja in vpilo gesla v prid splava.*

V vseh treh primerih smo pred dejstvom kršenja verske svobode in dejstvom žaljenja verskih čustev.

Mediji, ki delujejo v paradigmi sekularizma, takih pojavov ne obešajo na veliki zvon. Njihova vehemenca, s katero običajno pridigajo o človekovih pravicah, ob teh primerih pojenja. Na veliki zvon pa te dni obešajo neko drugo zgodbo - „njihovo“ zgodbo o človekovih pravicah. Iz zapora izpuščene članice skupine Pussy Riot so deležne velike pozornosti, so čislane in negovane, so „sploh in oh“. Kar naprej nam je dopovedovano, kako velike mučenke za pravo stvar da so.

Vsekakor. Izzivati velikega carja Putina ni mačji kašelj. Dati skozi sibirski zapor prav tako ne. Svobode jim privoščimo. Njihov angažma za demokracijo spoštujemo. A zato ne bomo pozabili njihovega greha proti verskim čustvom in posledično proti človekovim pravicam.

Ko gre za verska čustva, opazimo v medijih pogosto na delu sekularistično hohštaplerstvo**. Tudi tokrat. Ti ljudje se ne vprašajo o drugi strani in ne podvomijo v „svetlo revolucionarno gesto“, s katero so ruske pankerice „kao“ iz protesta proti Putinu marca 2012 oskrunile ikonostas moskovske katedrale Kristusa Odrešenika. Sam sem za časa študija teologije v Rimu bral ruskega teologa Pavla Evdokimova in o njegovi teologiji lepote (ki jo lahko razumemo tudi kot teologijo ikone in ikonostasa) spisal kaj več kot le seminarsko. Zato lahko rečem, da je performas skupine Pussy Riot pred ikonostasom na pravoslavnega vernika deloval enako žaljivo in ponižujoče, kot bi žaljivo in ponižujoče na katoličana delovalo, če bi nekdo po prezbiteriju brcal monštranco z Najsvetejšim. Ta uničujoči čustveni in simbolni impakt na pravoslavnega kristjana je sekularistična topost zaobšla. O drugi strani, strani neposredno prizadetih, ni poročala. Je morda tako, da ni vredno „prevzvišenega“ razsvetljenca, da bi se zanimal za čustvena stanja „zaostalega“ sočloveka?

Saj pravim: hohštaplerstvo.

Kaj je naslednja stopnja? Če bodo človekove pravice veljale za ene (za vstajniške izbrance), za druge (za pobožne stare mame) pa ne, bo diskurz o človekovih pravicah vedno večji bla-bla. Pridigarji o človekovih pravicah in svoboščinah bodo postali vedno bolj podobni politkomisarjem. Za politkomisarja pa velja, da si šteješ v čast, da se ga izogibaš in mu nič ne verjameš.


** Iz nem. Hochstapler. Hohštapler je oseba, ki se „visoko nosi“; nadutež; tudi nekdo, ki sam sebe postavlja v višji socialni rang, v katerega sicer spada; to zna delati tudi z namenom zavajanja in prevare. 




4 komentarji:

  1. "Hohštaplarija" je, vsaj zame, preblag izraz za takšno obnašanje. To ni nobeno izražanje stališč, ampak navadna provokacija anarhično razpoložene brezdelne mladine pa tudi starine, ki krčevito skuša osmisliti stanje idejne in duhovne izpraznjenosti v katerem se je znašla. Gre za brezbožni in necivilizacijski performans, ki si ga notorični provokatorji (na aktivisti) lahko privoščijo zaradi naše mlačnosti.
    Zakaj pa je pri muslimanih lahko drugače? Nekaj bi se lahko naučili tudi od njih. Nekje preprosto je meja, ki se je ne sme prestopati, ker pomeni poseg v pravice nekoga drugega.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne vem zakaj je kaj narobe s tem, da ljudje izrazajo svoje mnenje z napisi na svojo kozo. Imate pravico napraviti enako.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dragi Sebastijan, nekaj je svobodno izražati svoje mnenje - nekaj povsem drugega pa je, ko ti grobo posežeš v pravico drugega - v tem primeru v pravico vseh, ki so prišli na polnočnico. Le-ti prav gotovo niso prišli tja, da bi gledali in poslušali neke kvazi aktiviste ...
    To me že spominja na čas mojega otroštva, ko so metali sredi polnočnice v sredo polne cerkve res močne petarde - najbrž so imeli pravico (po tvoje).
    Vse kaže, da se podobni časi vračajo ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Ko sem bil jaz otrok so pri nas ukinili polnočno mašo in jo prestavili na osem zvečer. Iz preprostega razloga, ker se je ni dalo izpeljati brez pijanih provokatorjev, ki so imeli na tisti večer vedno zastonj pijačo v bližnji gostilni. Še sedaj se čudim, kako da ravno tisti večer in to takšni, ki jih sicer nismo poznali ... in to leta in leta.

    OdgovoriIzbriši