ponedeljek, 30. maj 2016

Višegrajsko predzidje krščanstva

Uničeni sovjetski tank v madžarski protikomunistični vstaji l. 1956 (Wikipedia)

To silo mi zaustavljamo že sedemnajst let izgubljajoč naša telesa, življenja in vse mogoče dobrine, ko kot trdnjava in predzidje krščanstva v vsakodnevnem boju branimo krščanske dežele.
Hrvaško plemstvo, zbrano l. 1494 v Bihaću, v pismu papežu in cesarju, v katerem ju prosi za pomoč v boju zoper Turke

Navadno so prav plitvi in omledni kristjani tisti, ki pripisujejo krščanstvu nemogoče vrline.
Gilbert K. Chesterton, l. 1908 v knjigi Pravovernost

Luč z vzhoda

Slovenska politična desnica je v zadnjem letu pospešena odkrivala, kaj ji je v teh časih biti, kam ji je iti in s kom se bratiti. Iz njenih logov je bilo vse pogosteje slišati, da bi se Slovenija morala pridružiti višegrajski skupini držav, se pravi, Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski. To so z izjemo Poljske severovzhodne dežele rajnke Avstro-Ogrske, vse štiri trdožive dežele, ki jih stoletja življenja v nehvaležni geografski legi me kladivom (Germani) in nakovalom (Mongoli, Turki, Rusi) niso zlomila temveč okrepila.

Ex oriente lux, z vzhoda prihaja luč – luč Viktorja Orbána, takoj dodajmo! Je ta luč res tako out, kot trobenta levičarstvo? Je višegrajsko desničarstvo res fašistoidno? Kaj pa če gre za reprizo vzorca, ki je star vsaj petsto let, in ga oni, za katere se zgodovina prične l. 1941, enostavno niso sposobni ugledati?

Mimogrede. Katoličani bomo letos spet obhajali Svetovni dan mladih (SDM) z milijonsko udeležbo. Zakaj si danes pol milijona mladih Evropejk v tankih majicah in kratkih hlačah ni mogoče več predstavljati na ulicah Pariza, kjer je SDM potekal l. 1997? Zakaj si pol milijona evropskih najstnic in študentk ni mogoče več predstavljati na ulicah Kölna, kjer je SDM potekal l. 2006? Zakaj si jih še vedno lahko predstavljamo na ulicah „višegrajskega“ Krakova, kjer bo potekal to poletje? Kaj se je zgodilo, da smo danes na „zavrti“ strani bivše železne zavese bolj varni kot na njeni „svobodni“ strani? Orbán odgovor ima ...


Evropa v iskanju lastnih korenin

Komaj deset let potem, ko so „napredne“ levo-desne sile dosegle, da se vprašanje o globoki evropski identiteti zaobide in da se torej judovsko-krščanske korenine (beri: Stara in Nova zaveza) v temeljnih aktih EU ne omenijo, smo na tem, da ne vemo, kaj bi sploh radi. Sredi Evrope prihaja do laboratorijskih spačkov: do križancev med človekovimi pravicami in šeriatskim pravom, do koketiranja med gorečimi ateisti in (dobesedno) gorečimi verniki, do neofeminističnih počepov pred likom ženske, ki je vstopila v zaukazano ji poročno zvezo kot pubertetnica in zdaj nosi nikab.

Razsvetljenska paradigma je v škripcih. Poskušala je nadomestiti krščanstvo, po dobrih dveh stoletjih pa kot da nima recepta za preživetje Evrope. Bogovi se smejijo do solz še iz drugega razloga. Pariz, nekoč prestolnica laične in razsvetljene Evrope, je danes ena izmed tistih evropskih metropol, kjer je na javnih mestih mogoče videvati može kremenitih obrazov, kako se pobožno klanjajo usmerjeni po daljici, katere konec je zunaj Evrope - tam v arabski puščavi.

Nosilna ideja višegrajske opcije – ta zna biti tudi levičarsko obarvana, saj Slovaško vodi „heretično“ ne-filo-migrantski levičar Robert Fico, Češki načeluje do multi-kultija „heretično“ odklonilen Miloš Zeman, ki je socialni demokrat – je ideja o globoki evropski identiteti. Ker je globoka, mora biti stara, pred-razsvetljenska. Stara in realna. Ker je stara in realna, učinkuje tudi danes. Govorimo o Christianitas.


Christianitas še učinkuje

Latinisti bodo besni, toda jaz ne bi prevedel christianitas = krščanstvo, temveč christianitas = kristjaniteta, se pravi, krščanstvo kot civilizacija, ki jo je na tak ali drugačen način mogoče s prstom pokazati na političnem zemljevidu. Pojem se pojavi ob koncu antike in je sprva teološke narave. V času Karla Velikega dobi močnejše politične konotacije. Tozadevno specializirani zgodovinar Jean Rupp izpostavlja papeža Janeza VIII.. Slednji l. 878 piše Lambertu iz Spoleta, s katerim je bil v sporu zaradi zemlje, in pri argumentiranju, zakaj moramo držati skupaj, uporabi termin christianitas (… ac defensione terre sancti Petri et totius christianitatis …). Rupp pojasnjuje, da tu Janez VIII. ne govori o mestu Rim in o Cerkvi temveč o Evropi.

Ne stare Atene, ne stari Rim, pač pa je bilo krščanstvo tisto, ki je v drugi polovici prvega tisočletja grško, latinsko, germansko in slovansko Evropo zvezalo v eno. Logično, da „napredne“ sile dobijo cmok v grlu in rdečico sramu na lica, ko je treba krščanstvu priznati to vlogo. Ni čudno, da nekateri naši levičarji (link) zahtevajo izstop Slovenije iz EU, ki so jo ustanovili trije katoličani, in navezavo na Rusijo in Kitajsko (saj pravim: ex oriente lux). In zanimivo, da so ravno države višegrajske skupine tiste, ki se na tem mestu ne obotavljajo: Evropa je krščanska in taka mora ostati!


Christianitas in njen antemurale

Še več, višegrajske države se v teh dramatičnih časih nekontroliranih migracij in islamskega terorizma zavestno ali manj zavestno naslanjajo na posebno vojaško-duhovno tradicijo in potezo v svojih nacionalnih identitetah, ki je biti antemurale Christianitatis, predzidje krščanstva. Naziv je v času turške nevarnosti bil tako realne sorte (prva linija pri zaustavljanju Turkov) kot uradne sorte. Od papežev so ga sprejele najprej Hrvaška, nato še Madžarska in Poljska (članek na Wikipediji).

Še nekaj desetletij nazaj so Madžarska (1956), Češkoslovaška (1968) in Poljska (1976) v odporu proti aziatskemu komunizmu spet zafunkcionirale po vzorcu „predzidja“, le da tokrat bolj predzidja zahodnjaške svobode kot krščanstva. Bile so krvaveči antemurale libertatis, ko so si Zahodnjaki čehljali popek in vzdrževali mir z ruskim medvedom

Zlasti Poljska! Vedno znova smo njeni dolžniki. Bi Slovenci zadnjih tristo let ostali kristjani, če ne bi Poljaki l. 1683 pod vodstvom Jana III. Sobieskega pred Dunajem natolkli Turkov? Bi Slovenci l. 1991 že dosegli samostojno demokratično državo, če se ne bi l. 1976 in l. 1980 poljski delavci dvignili proti komunistični diktaturi?



Višegrajski recept zoper samomor

Arnold J. Toynbee, angleški zgodovinar in filozof (1889-1975), je dolga leta preučeval vzpone in padce civilizacij ter prišel do sklepa: „Civilizacije umrejo zaradi samomora, ne zaradi umora.“ Za razliko od kakšnih drugih zgodovinarjev, ki so trdili, da civilizacije naravno rastejo in naravno zamirajo, je Toynbee ugotovil, da civilizacije ne zamirajo „naravno“. Civilizacije zamrejo, ker na neki točki naredijo strateško napako; nekega izziva ne speljejo, kot bi bilo treba. Če tiste napake ne bi bilo, bi živele naprej.

„Višegrajci“ in mnogi drugi kritiki Angele Merkel, oz. ležerne politike odprtih vrat za vse migrante, so prepričani, da je ta usodna napaka že bila storjena. Zdaj je treba rešiti, kar se v tej civilizaciji rešiti še da. Recept zna razložiti Viktor Orbán, znameniti ograjekovec. Zanj so to „krščanske korenine Evrope, zaradi katerih je bila ta vedno močna“ (novembra lani na obisku v Lendavi); sledi še, „da je pomembna krščanska tradicija, da je pomembna družina, da je pomemben zakon enega moža in ene žene, verjamemo, da je narodna zavest nekaj dobrega, ni nevarna, kot na primer nacionalizem“ (za Nova24tv).

Balzam za krščansko uho. Mnogo let so evropske kristjane s čislanjem razuma vzgajali za intelektualno podrejenost; z bebavim natolcevanjem o križarskih vojnah za zgodovinsko krivdo. Zdaj je drugače. Nastopil je trenutek, ko podrejena Pepelka postane dominantna princesa. Christianitas bo rešila Evropo pred njenim samomorom. Rešitev je na dlani. Razen če …


Bi Janez Pavel II. res blagoslovil vse to?

… se ne bo spet pojavil špilferderber“ Jorge Mario Bergoglio, Argentinec na začasnem delu v Vatikanu. Minulega 17. maja je v intervjuju za francoski La Croix (link) papež namreč dejal:

O koreninah moramo govoriti v množini, ker jih je mnogo. V tem smislu, ko slišim govoriti o krščanskih koreninah Evrope, se včasih bojim tona, ki je lahko triumfalističen in revanšističen. To postane kolonializem. Janez Pavel II. je govoril v mirnem tonu. Da, Evropa ima krščanske korenine. Krščanstvo ima dolžnost zalivati, toda v duhu služenja, kot pri umivanju nog.

Pomembno je, da se Frančišek nasloni na Janeza Pavla II.. Zadnje čase se seveda tudi pri nas dogaja, da nekateri kritizirajo do komunistov, muslimanov in beguncev „popustljivega“ papeža Frančiška ter v isti sapi hvalijo papeža Janeza Pavla II. kot velikega antikomunista in branitelja Evrope. Da se ime Janeza Pavla II. uporablja za razpihovanje proti-begunskega razpoloženja, je velika zloraba ali vsaj sad velikega nepoznavanja naukov poljskega papeža.

Andrea Tornielli - prvak med italijanskimi vatikanisti in analitik, ki sicer nerad piše polemične članke - je „napadel“ poljsko vlado, ki jo vodi Beata M. Szydło, ter jo obtožil, da je izdala ravno njega, katerega kip stoji malodane na vsakem poljskem trgu - papeža Janeza Pavla II.. V članku Migranti – tako Poljska 'pokopava' Janeza Pavla II. (link) navaja več odlomkov, iz katerih je razvidno, da Janez Pavel II., ki je sicer resda govoril o „teologiji narodov“, ne bi nikoli pristal na nacionalistične in proti-migrantske drže, ki jih dandanašnji gojita Poljska in Madžarska.

Naj zaključim. Višegrajska opcija ni slaba, lahko pa zelo zablodi. Kristjani smo veseli, da so se vidni vzhodnoevropski politiki otresli kristjanom vcepljene inferiornosti in se danes neboječe zavzemajo za krščanske korenine. Bojimo pa se, da bo ta nova Christianitas pozabila na njega, po katerem ima ime – na Kristusa, milega in služečega.

Januar 2016, poljski navijači vsled kölnskih dogodkov sporočajo Nemčiji:
"Zaščitite vaše ženske, ne naše demokracije!"
(Twitter)

18 komentarjev:

  1. Torej odprte meje in konec socialne države?

    OdgovoriIzbriši
  2. Gospod Branko. Kaj ko bi se duhovniki rajši ukvarjali s svojimi verniki in nehajte podpirati svoje sovražnike. Se niste iz zgodovine nič naučili? Preberite si knjigo ZGODOVINA CERKVE V STOTIH SLIKAH, vam natančno piše da so prav zaradi nekaj mlačnih papežev in EU vladarje prišli islamisti do velikih zmag in poraz vzhodnega Krščanstva.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zmeda se nadaljuje, je občutek. Gospod vsem prinaša svoj Mir, če ga sprejmemo – Gospoda. V cerkvah med mašo včasih gospod župnik deci mikrofon primakne in jih animira ali bi bili radi kot Jezus. Oni zapojejo: Jaaa! Ali pa: Biii! No, Jezus je bil celo kraljevskega rodu in Judje bi ga radi sprejeli za voditelja, da bi izgnal okupatorje. Vendar Jezusu ni bilo prav NIČ za državo in okupacijo, ampak za odrešenje duš. Kajti vsakdo na tem svetu trpi tako ali drugače, če je okupiran ali pa če ni. V nebesih in z njimi že na zemlji pa je končna svoboda, ki je tudi sreča. Kristjan bi torej hotel biti kot Jezus, zato že v svojih genih nima predispozicije za dobrega svetnega politika – če je zares veren in ni le našemljeni kristjan. Kajti naš Gospod je bil od sveta poražen, da je lahko svet premagal. S takim voditeljem pa je težko dobivati kajnovske zmage na tem planetu. Za robate zemeljske zmage človek potrebuje nekega drugega voditelja, ki je grenki, ali pa Bogu naklonjene politike in vernike, ki se znajo boriti tudi v okviru religije in zanjo. Religija živi tudi takole: moliti, jesti meso, piti vino in delati otroke. Pa k maši in na sejem po njej. To je potem t.i. »kristusova vojska«, zdaj bi rekli kristusove priče (a še niso priče, če Gospoda ne poznajo). Ta množica kristjanov pa ima skrb le eno: kako svoj rod nadaljevati, da bo dolgoživ, da bo trdoživ in da bo počasi kapljal k Bogu, kamor je dobro in priporočeno priti. Le zaradi otrok pa je potrebno včasih svoje odrešenje po evangeliju malo na stran dati, malo odložiti, ter izboriti pogoje, da bo nedolžna otročad lahko naravnost rastla in ne skrivenčeno, če sploh. In so, naši predniki, svoje odrešenje odložili, svoj mir zapustili in svoja življenja ponudili v bran pred dušmani. Upali so, da bodo v trenutkih smrti in po njej vseeno povabljeni na Gospodovo gostijo, četudi so krvavo ubijali dušmane križa. Upali so, da jim svetnik, katerega svetinjico so imeli in so ga blagrovali, pri Gospodu izprosi razliko in da se jim vrata nebeška odpro. Niso upali zaman. Ker tudi boj je vera. Vera ni le potica in popuščanje svojim in tujim demonom.

    Berem, da se nemški fantje ne znajo več tepsti, da pustijo svoje punce, da jih migranti tam za praznik pretipajo do totalne groze. To so seveda kvazi-miroljubni pez…., kajti kdor ne zna udariti, ko je nujno, ni Jezusov učenec, ker tudi tako je treba včasih izgnati demone. Otroci, bi bili radi kot Jezus? Jaaaa? Torej se naučite biti nežni kot cvet in ostri kot šiba, kajti tudi to je bila Jezusova ljubezen in je Očetova narava. Mar ni Gospod v templju z bičem izganjal demone? Mar ni mili naš Gospod s tem pokazal ljubezen? Ko je strahovito na kvadrat grozil hinavcem in farizejem – ni bila to ljubezen? Mar ni bil p. Pavel II. odprt do sveta in oster do svojih –jim zaprl usta na nulo? Mar ni papež Frančišek stopil vatikanskim volkovom za vrat? Pa pedofilom – do njih je neusmiljen – mar ni to ljubezen? Današnji psevdo kristjan, ki je enak hipijem ali komunistom po srcu, ker ga je le popustljiva mamica vzgajala in ne prenaša možatosti, uničuje sebe, narod in tudi politiko. Gospod je bil možat, apostoli so bili možati, Janez Pavel II. je bil možat in Frančišek je možat. Tega pa nekateri (redki upam) predojdipalni duhovniki ne morejo sprejeti, zato ne združujejo tistih strank, ki so do Cerkve naklonjene, ampak jih podtalno razdružujejo ter koketirajo z lažnivimi. Na njih je enormen greh, kajti OTROCI ne bodo vsajeni na zorano njivo in narod bo prešel v Gomoro.

    OdgovoriIzbriši
  4. Dalai Lama je pravkar pozval Evropejce, naj ne sprejemajo Arabcev; ti bi morali po njegovem mnenju ostati doma, v svojih deželah.
    Tibetanski menih očitno mnogo bolje razume Evropo (in svet) od nekompetentnega rimskega škofa. Predvsem bolje razume pravo dobroto in usmiljenje, ki pač nista in ne moreta biti plehki populizem in patetika, v službi socialistične demagogije.
    Res ponižanje za hirearhijo RKC, ki najbrž še nikoli ni padla tako globoko, da ji moder človek z vzhoda z lahkoto deli osnovnošolske lekcije in pri tem samo ponavlja mišljenje, ki je pri večini katoličanov (v Evropi)že tako samoumevno.
    RKC se očitno sesuva pred našimi očmi. Potrebno bo ustvariti nekaj povsem novega!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dalajlama oziroma njegov narod ima pristno izkušnjo, do kakšne mere je še možno asimilirati agresivne in tudi uboge tujce, od kod naprej pa je narod uničen. To Tibetanci izkušajo že desetletja zaradi Kitajske invazije in jasno je, da je s Tibetom kot državo konec, kajti preplavljeni so s tujo raso. To je enako, kot če delamo sladkorno raztopino: že ena žlica sladkorja vodo popolnoma spremeni (z njo ne moreš več zalivati rož), a voda lahko še vedno sprejema sladkor in ga topi, asimilira. Od neke točke naprej pa ga ne more več topiti in sladkor se useda na dno in ostaja v kristalih. Takrat je z vodo konec - nobene moči nima več kot voda. Postane sladkor.

      Sveti papež Janez Pavel II. je bil nepopustljiv bojevnik proti rdečemu demonu, pomagal ga je zrušiti, enako kot je bil pred tem proti fašizmu in je med vojno pomagal celo Judovskim beguncem. A ni videti, da bi kasneje preplavil Vatikan z njimi. Tudi dobri Frančišek je s seboj vzel samo 12 beguncev - vsi drugi so ostali na Lesbosu in jih pošiljajo nazaj v Turčijo, tam pa jih dobijo s pendrekom po glavi. Tudi Odrešenik je pomagal le nekaterim na svoji poti, ni zmogel vsem. Ni ljubezen pustiti pokvarjencem, da šikanirajo hčere, dekleta, žene, matere in otroke, ampak je ljubezen zaščititi jih. Ščiti svoje in pomagaj tistim ubogim, ki sprejemajo tebe in tvojo kulturo ter vero, in so ponižni in ponižani v svoji nesreči. Zato je potrebno SITO. Sito pomeni modrost. Današnji človek je postal robot, vse hoče delati po programih: Daj, papež, daj nam točno povej, kaj naj naredimo s koruzniki?? Le kako naj to natančno pove, ko pa je koruznik od koruznika različen? Kje pa piše, da se morajo katoličani poročiti prvo sekundo znanstva - nimajo pravice živeti neporočeni tri ali pet let, da se spoznajo? Seveda so v tem času koruzniki, kajne, in če se jim rodi otrok, je to nevredni pankrt, ki si ne zasluži krsta? Beda salamenska, Božji srd gre nadnjo! Najprej bodimo milostni do sebe, do svojih svetnikov in lastnega naroda, da bomo imeli avtentično usmiljenje tudi do tujcev.

      Komunizem je zase trdil, da je genialna ideja, le narod je prezabit, da bi jo implementiral. Zato je skušal spremeniti narod ali ga kar zamenjati. Tudi kak robotski duhovnik se najde, ki bi rad zamenjal celo vernike lastne cerkve, da bi lahko uresničil neke vizionarske ideje, ki jih celo svetniki niso nikoli uresničili (včasih jim je to preprečila kar Cerkev), so pa govorili o njih - ampak oni so govorili o nebeški deželi in enosti duš v njej.

      Izbriši
    2. B. Cestnik je nedavno objavil tvit, v katerem je Janšo razglasil za totalitarca in ga izenačil s komunistom Kučanom. Kako krivične in nesmiselne so takšne primerjave, ve vsakdo, ki nima skisanih možganov in izrojene vesti.
      Takoj za tem je urednik Franci Petrič na naslovnici zadnje Družine objavil članek p. Cestnika, ki ima pri tem uredniku status nedotakljivosti.
      V članku avtor, zadrt poveličevalec komunistične NOB, ki ni nič drugega, kot sinonim za genocid nad Slovenci in vzpon rdečega barbarstva, modruje o slovenski osamosvojitvi, prav tisti, ki jo karizmatično pooseblja Janez Janša (zaradi česar je bil med drugim že dvakrat po krivici v zaporu, njegova (verna) družina pa mora zdaj na naslovnici Družine prebirati osamosvojitvene umotvore človeka, ki ga razglaša za totalitarca - Franci Petrič mora že vedeti, zakaj je to tako).

      A še bolj vpadljivo je poveličevanje nekompetentnega papeža Frančiška: avtor poveličuje njegove dosežke v dialogu z muslimanskimi verskimi voditelji. Časovni proces da je to, pravi, ki potrjuje modrost tega velikega papeža.
      Pri tem pa spregleda, da je verski voditelj, ki resnično slovi po svoji modrosti, tibetanski voditelj Dalajlama, papeža Frančiška prav v tednu pred izidom omenjene številke Družine povsem demantiral. O tem pa nič. Niti besede. Ne samo v članku p. Cestnika, v celi Družini ne! Hinavščina, ki se vidi iz Marsa.

      Družina je še enkrat dokazala, da je zgolj Vatikanu uslužno trobilo, kot vedno bolj papežka od papeža, ki ni zmožna zdravega ter odkritega odnosa do slovenskega človeka, kot ga RKC nikoli ni bila zmožna; urednik je človek brez osebnostne širine, poslušen aparatčik, ki ne ureja, pač pa se ubogljivo prilizuje in se namesto, da bi presojal kvaliteto prispevkov - tega tako ne zmore, posveča izpolnjevanju predpisanih kvot. Očitno tudi udbovskih.
      Ni čudno, da glasilo v marsičem spominja na kakšen partijski stenčas.

      Z RKC gredo stvari samo navzdol. Namesto, da bi doumela, da je prihodnost Cerkve možna edino v verskem ekskluzivizmu (ki je povsem nasproten posvetnemu ekskluzivizmu), v njeni ponotranjenosti in globini, in se končno odpovedala svojim elitističnim pretenzijam zlizanosti z vsakršnim establišmentom, si pod krinko instrumentalizirane donkihotovske karikature infantilnega eksota na sedežu pontifexa nadeja večanja svojega vpliva prek njegovih populističnih ekskapad. In bolj, ko ta ubogi zlorabljeni človek govori o dobroti in usmiljenju, bolj si Cerkev podaja roko z vsemi tistimi, ki imajo moč, ugled in oblast, a so hkrati prazni, naduti in hudobni.

      Izbriši
  5. Gospod Cestnik pa nič.

    OdgovoriIzbriši
  6. Potrebno je iskati in najti ravnotežje, ne pa ga samo še slabšati. Glede tednika Družina menim, da je EDINI časopis, kjer lahko med drugim najdemo tudi sledove in elemente Božjih resnic in navdihov. Le kako bi bilo še brez nje? Sicer je vsa Cerkev v delnem krču, ki je posledica 70 letnega vražjega pritiska ter včasih uspešnih poskusov infiltriranja Udbovskih stremuhov. Vsekakor se delajo napake, a slutiti je, da je smer vendarle prava, da bo naslednjih 50 let prineslo preporod, če se bo slišalo prihajajoče znanilce Svetega Duha.

    Pošiljati šefa opozicije v penzijo se mi zdi enako ljerkinemu pošiljanju v zapor, a nič skrbeti in nič kleti: če je kdo krivičen, ga vedno zadane Gospodova kazen, samo stvar časa je. In če je nekdo storil tak greh, ga lahko popravi in je v manjšem grehu kot tisti, ki v bolečem (morda upravičenem) odzivu prekolne vse po vrsti: takoj bo izgubil svoj mir in ga več ne našel. Če že sodimo, ko smo sojeni, morajo biti naše sodbe pravične, sicer smo enaki podivjanim. Tudi Janša je bil krivično sojen, a njegove ocene niso krivične in vsevprek pretirane. In: kdor je javno podal preveč napačne ocene in razburkal slovensko faro, ne bo zmogel biti znanilec nove pastorizacije. A nič ne de: Gospod ima svoja pota, pripeljal bo druge, prvim pa dal stvari za predelati.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "posledica 70 letnega vražjega pritiska"

      Pffft.

      Izbriši
  7. Če je Bog na strani katolikov -- kdo jim pa kaj more??
    Če je Bog na strani katolikov -- le kdo je lahko proti njim??

    Odkod ta občutek ogroženosti in "vražjega pritiska"??

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Je treba najprej priti do tega stanja, da je Bog s teboj in ti z njim. Do takrat pa si v fazi učenja in dvomov in tudi strahu.

      Morda mlajši ne razumejo, kaj je bil pritisk rdeče udbe na naš narod, poboji nedolžnih vernih ljudi in rezanje duhovnikov med in po vojni, polnjenje stotin jam z izvensodno in izvenvojno pobitimi, rušenje cerkva v Kočevskem Rogu in puščanje le turnov za lovske preže, šikaniranje osnovnošolcev, ki smo hodili k verouku, uničenje kmetij in zaseganje lastnine tovarnarjem, obrtnikom in Cerkvi, medijski pritisk nenehnih laži in potvarjanj ... Policijski aparat je bil strahovit, zločinski, in sodišče, vojska ter celo medicina so jim pomagali odstranjevati vsakogar, ki je bil sumljiv le zaradi krive ovadbe 'zgrajenega' soseda. Severna Koreja. Ljudje so bili osramočeni in ponižani v svoji veri in Bog je bil zasmehovan, razpela podirana in cerkve zlorabljane za skladišča ali 'kulturo'. Cerkev je bila demonizirana. To seveda počno demonska bitja, ki so v sebi strašno zavistna, ranjena in v bolečinah, navzven pa ponosna, a ledenih src. Tako je že od začetka sveta in bo do konca, a nekateri bodo imeli mir Božji in večno ljubezen v raju, drugi pa bodo nadaljevali svoj lov na zemlji in se žrli med seboj kot pajki. Gospod pa je VSEM poslal milost, tudi skozi Cerkev, a neki jo sprejmejo, neki pa ne – raje se infiltrirajo in jo skušajo uničiti od znotraj, a to je jalov posel, ker bo stala do konca sveta, ker je Gospod tako odločil in povedal in je že zdaj videti tako. Kakršnakoli že je, je v svojem bistvu njegova. Zato kdor je trdno z Gospodom, mu nihče ne more nič, četudi je ubit bo večno živel v Božjem miru, ker duše so nam večne, telesca pa začasna.

      Izbriši
    2. Avtor je odstranil ta komentar.

      Izbriši
    3. Morda nekateri ne razumejo, kaj je pritisk katolikov na nekatolike.

      Morda nekateri ne razumejo, kako katoliki šikanirajo nezakonske otroke in odrasle.

      Hodila sem v navadno javno šolo, a sem morala sedeti sama, ker vrli katoliki niso hoteli sedeti poleg mene. Nisem bila zadosti dobra za njih.
      V širši družini -- sami katoliki -- so zviška gledali name.
      Ko sem odraščala, je bilo med katoliki tukaj pogosto prepričanje, da so tisti, ki niso bili krščeni kot dojenčki, obsojeni na večno prekletstvo. In tako so se tudi obnašali do mene. (To sicer ni uradna katoliška doktrina, ampak jih to očitno ni motilo.)

      Pa si tega niti nisem sama kriva, ker sem rezultat prešuštnega razmerja dveh katolikov.

      In kaj to njim? Nič.

      Želim si, da bi se Cerkev vsaj uradno izjasnila glede našega statusa. In še posebej glede učinkovitosti katoliških naukov za nekatolike.
      Ali je vse, kar mi počnemo, zaman?
      Ali se Bog nas ne bo usmilil, ker smo nezakonski otroci?
      Ker so nas katoliki zavrgli, nas je zato zavrgel tudi Bog?

      Naj se že enkrat izjasnijo glede tega, da bo konec teh muk.

      Izbriši
  8. Hudo, a takšno je življenje na zemlji. Vsem. Na koncu koncev vse vodi Gospod in tebe vodi k iskanju njegove milosti. Nič ni zaman, a potrebna je iskrenost, sicer je vse zaman. Obišči torej našega nadškofa, morda najprej mariborskega, prosi ga za pogovor brez ujedanja, in videla boš, da so Cerkev ljudje in so ljudje in je tudi Gospod. Jaz te sprejemam, vesela bodi da si, četudi nezakonska, kajti ko srečaš Boga, so vse te nalepke čisto brez veze, ker v nebesih ni nezakonskih - tam so vsi zakonski, četudi so bili prej pankrti, tolovaji, pocestnice, ribiči ali celo teologi! Če je njim uspelo, bo tudi nam, črvom, le slediti je treba tiste, ki so uspeli pred nami in se ne preveč ukvarjati z lastno revščino.

    OdgovoriIzbriši
  9. Kaj pa naj bi vprašala škofa ali nadškofa? Kolikor vem, tako visoki cerkveni dostojanstveniki itak ne sprejemajo navadnih ljudi.

    Jaz sem že zdavnaj izgubila upanje, da se je s katoličani (in kristjani in verniki nasploh) mogoče smiselno pogovarjati. Vsaj upanja nimam, da se bodo z menoj pogovarjali.

    Tudi nimam zadostnega zaupanja v Cerkev/cerkev, da bi šla tja in kakorkoli želela sodelovati.

    Po eni strani popolnoma razumem katoličane in Cerkev -- ljudje kot sem jaz smo pač z obrobja in v nas je tvegano vlagati. Mi pač ne bomo nikoli taki kot "normalni katoliki."

    Jaz izhajam iz osnovne teološke teze, da je Bog Prvo Bitje in da se nič ne more zgoditi brez Njega, in da iz tega sledi, da je Boga treba pripoznavati, vsak dan, da Mu je treba ustrezno pripisati zasluge. Za moje pojme iz tega sledi ves verski "program."

    Moj problem je v tem, da ne zmorem osmisliti tega, da berem katoliške knjige in da so mi nekatere zelo blizu, čeprav nisem katolik.

    Ali tisto, kar piše v Psalmih velja tudi za nas, ki nismo katoliki? Ali pa smo mi samo eden izmed narodov, ki jih bodo pobili Izraelci ali pa Bog za Izraelce?
    Kaj pa Kempčanova Hoja za Kristusom? Za koga je to?
    Ali pa npr. de Caussadeova Prepustitev Božji previdnosti? Precej navodil v tej knjigi ni očitno katoliških, ampak zgledajo, da se po njih lahko ravna kdorkoli.

    Vem, da obstajajo katoliki, ki so užaljeni, če "neverniki" in "pogani" berejo Sveto pismo.
    Preprosto nimam moči, da bi se soočala s takimi katoliki ali z institucijo, ki jih brani.

    Meni je zaenkrat v interesu samo to, da uredim potek svojih dni, in to tako, da je Bog v središču. S katoliki in s svojo preteklostjo z njimi se ukvarjam samo v toliko, v kolikor me to ovira pri taki ureditvi (npr. v obliki bolečih spominov, pomislekov glede branja Svetega pisma in molitve ipd.).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ne vem, če je tole za tukaj, a morda še komu prav pride. Strinjam se s tvojim bazičnim programom! Zelo. Je ključ do vsega. Naslednji korak je srečati osebo, ki je srečala Gospoda in jo poslušati. Potem pa je lahko sledi Cerkev z evharistijo (za duhovno moč dneva za dnevom) in berili in liturgijo. Cerkev so ljudje, ne zakoni in zidovi, zato najdi tam Človeka. Ne bo lahko, a naj ga tvoja duša išče in zahteva. Nekje že je, znanec ga je našel pri pravoslavnem samostanskem bratu, nekdo drugi v Međugorju … To je dovolj z začetek in za konec. Ne potrebuješ biti aktivna v cerkvi, če nimaš veselja za to, pa še do zoprnih prerivanj prihaja. Moji predniki so bili cenjeni rokodelci in ded je dejal: 'Grem k maši, poslušam zbrano, molim zbrano, darujem, potem pa grem domov – imam delo!' Bil je spoštovan mož. Seveda ni delal v nedeljo, a je moral misliti za ponedeljek, ker so bili mnogi odvisni od tega.

      Osmisliš, ko srečaš človeka, ki pozna Gospoda osebno. Brez tega ne moreš nič osmisliti, po tem je vse osmisljeno. Ne moreš brati Svetega pisma kar na suho, pa tudi poslušati teološke pripovedovalce in razlagalce te zavede v omahljivost. Včasih so tako lepo zakravatani, nekatoliki … Išči torej svetega in v nekaj minutah preskočiš ves stari svet. Bog deluje skozi svoje svete. Vsaka travma postane ravno tvoja največja moč, ko je pozdravljena. Danes sem tvojo izkušnjo povedal starejši osebi in pove mi še hujše stvari: da so župniki dajali nezakonskim otrokom takšna nenavadna imena svetnikov, da so že z imeni zbujali pozornost v smer, da so pankrti. Na primer Bonifacij, Pankracij, Servacij … In v razredu so morali sedeti v posebni klopi zadaj. Te župnike zdaj v vicah kličejo Jokaciji. To seveda ni bila čislana krščanska ljubezen, je pa disciplina religije, ki še ni cepljena na evangelij.

      Psalmi pa to? Čislani pater nam razlaga, da so zapovedi veljale za Jude, da za kristjane ne veljajo, ker smo krščeni. Presliši te predrznosti, ki pozabljajo na Jezusove besede. Vse velja za nas vse! Religija mora voditi v evangelij, evangelij pa po ljubezni vodi v nebesa iz katerih prihaja mir že zdaj. Na vsa vprašanja ti bo odgovorjeno, ko ponižno pristopiš k svetemu človeku vere. Ne da ti bo on odgovarjal, ampak ko se te usmili, se te Gospod usmili in postopoma, počasi a zelo hitro boš razumela vse. Ko ga boš srečala, bodo vprašanja takoj izpuhtela v eter, da se jih še spomnila ne boš. Po tem boš vedela, da je pravi mož.

      Nadaljuj, Gospod je s tabo in blizu si. A brez poguma ne bo nič. Najdi torej človeka. Do takrat so vsa nadaljnja vprašanja odveč. Hoja za Kristusom je zate.

      Izbriši