četrtek, 28. december 2017

Vzgoja za hude čase




Tisočletja in tisočletja si človeštvo želi in si prizadeva, da bi ne bilo hudih časov. Tisočletja in tisočletja se bori za preživetje, za sita in zdrava telesa, za pomirjene duše, za odsotnost vojne, za mirno soseščino, za rast blaginje. Toda tisočletja in tisočletja doživlja, da so njena prizadevanja za zdravje in mir prej ali slej ogrožena. Pride slaba letina, pride bolezen, pride spor v soseščini, pridejo strašne vojne,... z drugimi besedami, hudi časi kar naenkrat planejo izza vogala.

Ker nikoli ne vemo, če bo jutri še tako lepo, kot je danes, smo vzgojo otrok in mladine vedno naravnavali tudi na to, da bodo pripravljeni na morebitni nastop hudih časov. „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo, je tudi obče vzgojno geslo.

S tako imenovano milenijsko generacijo (iz lat. mille, tisoč), s pravi, z rojenimi med letoma 1980 in začetkom tretjega tisočletja, smo vzgojo za hude čase precej opustili. Naše hiše so dobile hladilnike polne hrane, padel je berlinski zid, bilo je konec hladne vojne in grožnje z nuklearno apokalipso, države so druga za drugo začele ukinjati naborniško vojsko, prišel je internet in z njim občutek vsepovezanosti in vsedosegljivosti. Zdelo se je, da hudih časov več ne bo. Zdelo se je - kot je zapisal filozof Francis Fukuyama - da je prišlo do „konca zgodovine“, to je, do konca velikih napetosti in velikih nestabilnosti.

To je bil čas, ko smo v teoriji vzgoje začeli verjeti v permisivnost (iz lat. permissus, dovoljenje): češ, otroku je treba dovoliti tako rekoč vse, kar si zamisli in zaželi; češ, močno je treba zmanjšati disciplino, kazen pa po možnosti kar ukiniti; češ, le otrok, ki ne bo omejevan od drugih ljudi, se bo do konca razcvetel.

Vse to so bili računi brez krčmarja. Po l. 2000 smo se začeli bolj zavedati grožnje klimatskih sprememb, l. 2001 je islamski terorizem udaril v srce Zahoda, gospodarska kriza je l. 2008 pokazala na krhkost finančnih sistemov, raka nismo odpravili, vojne in revščina iz Afrike nista odšla, internet ni povečal človekovih občutij sreče. Hudi časi so dali znake. Še so tu. Še prežijo za vogalom. Smo pripravljeni nanje?

Nihče si ne želi hudih časov in na mestu je Boga prositi, da jih nikoli ne bi bilo. Vendar moramo biti podobnim tistim devicam iz Matejevega evangelija, ki imajo dovolj olja za svoje svetilke. Na hude čase moramo biti enostavno pripravljeni. Kako doseči to pripravljenost? Z ustrezno vzgojo.

Najprej je potrebno otroku privzgojiti trezen in realističen pogled na svet. Svet je lep in dober, toda v njem je v mnogih oblikah prisotno zlo, s katerim se moramo znati soočiti, ne da bi mu podlegli. Nadalje je potrebno vzgajati za zmernost. Kdor zna v dobrih časih zmerno živeti, bo hude čase veliko lažje prestal. Kdor zna disciplinirati svojo požrešnost, ko so hladilniki polni, bo lažje preživel dneve, ko bodo hladilniki prazni.

Sledi ljubezen do dela. Generacija naših (pra)babic in (pra)dedkov je rada svetovala: „Če boš rad delala, ti ne bo hudo.“ Pomislite na njih! Preživeli so prvo svetovno vojno, gospodarsko krizo l. 1929, drugo svetovno vojno, pomanjkanje zaradi komunističnega eksperimentiranja s kmetijstvom. Doživeli so finančne zlome, ko je denar čez noč postal brez vrednosti. V živo so spoznali, da „denarja se ne da jesti“. Kaj jih je rešilo poleg skromnosti? Rešila jih je izredna delavnost.

Še enkrat: „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno decembra 2017 v reviji Skavtič. Fotografija je iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1.

5 komentarjev:

  1. Zelo dobro-odlično!! Nedolgo nazaj sem nekje napisal navodilo čudodelnega primskovškega župnika Jurija Humarja svoji nečakinji: VZGAJAJ OTROKE ZA SMRT. Tako smo bili tudi mi sprva vzgajani, že s tem, da smo ure in ure, v resnici tri dni, hodili okoli krste z ljubljenim sorodnikom. Včasih sem bil kot otrok kar sam tam v veliki sobi, skupaj z umrlo osebo. In sem videl praznost telesa, začutil odsotno dušo, ki pa je bila tukaj. Bil je mir in življenje sem lahko opazoval takšno, kakršno je. Zato ni bilo strahu, bila je ljubezen. Odtlej me misel na smrt nikoli ni preganjala, ampak sva kolega. Še posebej odkar vem, da je NI, ker mi smo večne duše, ne pa telesa, ki so le 'obleke' duš.

    In zadnjič sem videl, kako se fantička vzgaja v dveh minutah: kar mu je bilo 100x razloženo, mu ni bilo mar. Zato je mati vzela palčko, stopila do njega, in udarila. Padlo je po roki, ker jo je pač nastavil. In ponoviti je moral ljubeznivo navodilo, a ga ni hotel. Padlo je še enkrat - kar je pač nastavil. Tokrat po prstih. Toliko, da je malo zaskelelo. In ponovno odločno ljubeznivo navodilo: ko ti nekdo nekaj podari, mu reci: Najlepša hvala! No, tokrat je ponovil: Hvala!!! HVLALAAA! Ne, ne sinko (pa še ena po rami), nežno reci. In je sin doumel: zelo lepo je rekel: Najlepša hvala! In to zelo ognjevito, a prijazno. Vsi so bili veseli, on pa še najbolj. Ena iniciacija v človeka je bila opravljana z odliko. V dveh minutah.

    Seveda bi CSD-jevski ugrabitelji otrok protestirali in tožarili, a le zato, ker so sami izkrivljeni in njih otroci tudi. So fantiči, s katerimi je nujno takole početi, in tak sem bil tudi jaz. So pa drugačni, ko to ni potrebno in še drugačni, ko je potrebna vztrajna prijaznost. Prvi so močni, drugi so pridni in tretji so nekako prizadeti.

    In če vzameš 2,5 cm lesni sveder, ter v daljše poleno narediš luknjo po višini, pa ne do konca, spodaj pa eno počez, dobiš izvrsten štedilnik za preživetje: samogoreči brener, ki ti zavre vodo v treh minutah. Enako lahko storiš z razklanim in spet sestavljenim polenom. Kjer je pa veter in zima, pa se naredi 'dakota ogenj' z dvema luknjama v zemljo, in potem je fletno tam v mrzlem gozdu, kot za božič.

    Pa nekaj samoobrambnih variant otroka naučiti, kajti če ves čas samo beži pred nasilneži po šoli, ga nazadnje učitelj kaznuje, ker da se 'jaga', barab pa ne. Torej mora priti dan, ko se obrneš, pokažeš duha in glas, in mu 'nasekaš' roke in noge in morda še malo kje vmes, nikakor pa ne po glavi: in tak nasilnež postane 'prijatelj', in bolj ko ga prijateljsko poraziš, večji je odtlej mir v razredu. Kdor da to otroku, mu je dal pogum in pravičnost.

    Potem pa so razdrte družine: otroci odhajajo v brezbožne hiše, kjer vladajo denar, laž in nakupovanje vseh vrst igral in strojev za uničevanje duš - predvsem elektronske smeti. Kdor zna otroku dopovedati, da je to smrt za dušo, ter mu da nekaj v zameno, nekaj Živega, potem ga je rešil prihodnjih hudih zasvojenosti, sebe pa desetletij skrbi ali morda prižiganja svečk na grobu.

    Vendar vse tole skupaj še vedno ni nič, če ni Kvasa. Tudi v Cerkvi je Kvasa malo. Kaj je Kvas? To je Ljubezen do Gospoda, ki je Kristus. Nobena pridiganja ne pomagajo, teorije in teologije, nobene metode in smešni katoliški flash-mobi, ampak samo Kvas. In tega Kvasa ni več kaj dosti v Sloveniji. In zdajle se bo obudil, ker se je že začel obujati v nekaterih škofih, a so še vedno zelo sramežljivi glede Besede o Ljubezni do Jezusa. Zato zvalimo prvo seme Kvasa v to decembrsko blato:

    Ko bodo otroci slišali nežno petje Imena Gospodovega, ki je najvišja molitev nebes in Zemlje, se jim bo počasi v srcih nekaj zgodilo. In kdo mora peti, poleg staršev, nenehno in vedno in povsod? Tisti naj gredo po vseh ulicah Slovenije, ki nimajo nič. Kajti Ime = Gospod, in tisti, ki Ga deli, mora imeti nič, le Ime, sicer mu zavistneži napravijo past, da ga okradejo in onečastijo.

    To je priprava otrok na čas, ki prihaja, ta pa je vedno poln vojne. A je tudi priprava na Odrešenje - vse ostalo bo v novem času ZAMAN.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aja, zgoraj je napisano: „Če boš rad delala, ti ne bo hudo.“

    To me spominja na kung-fu učitelja, ki je dejal: "Dokler boš prejemal udarce in jih bil vesel, boš napredoval!"

    To je filozofija močnih narodov: vaja, kako prenesti čimveč bolečine. Tudi vrhunski šport in podjetništvo in celo zdrava politika, so taki. Kaj šele krščanstvo, kot ga je Jezus prikazal, ne pa kot ga zdaj živimo.

    Mi pa imamo enosezonske šampione, ki nenehno ponavljajo: "Važno, da uživam!" S tem se želijo znebiti psihičnega pritiska, a s tem jim postajata volja in meso slaba.

    Kdor je resničen in Živ, se torej vadi v odpovedovanju in prenašanju bolečine. Le takšen bo šel skozi vse pasti in dosegel Cilj, ki je Gospod. Kje so danes 40-dnevni posti, mrtvičenja, mistične zamenjave v dobro drugih? Danes je vsak mulc vzgajan, da je kralj družine, hiper-občutljiv, in ko taki pridejo v vrtec, vsi vpijejo in skačejo po drugih, da bi bili kralji še tam. A takih kraljev so potem polni grobovi, bolnišnice in komune za odvisnike

    Otroka reši tisti, ki ga 'v miru vzgaja za vojno', kot so naši svetniki učili, če se ne motim celo Slomšek. Kajti naš svet se potaplja v tisočletja vnaprej napovedano duhovno temo, in na koncu sveta ne bo enega voditelja, ki ne bi bil demon, in potem bo Gospod prišel, muslimani pravijo da Jezus Kristus, pa mi tudi to vemo - in bo sodil demonom. Enako govore domala vse religije.

    Kdor torej otroka ljubi, mu zadnjico včasih s šibo utrdi, da bo preživel palice, ki mu jih bo prineslo življenje. Tako nekako tudi Sirah trdi: "Kdor res ljubi sina, ne špara šibe!" Kdor pa ga ne ljubi, mu že malemu kupi bedasto tablico, da se ga znebi, sam pa hodi naokoli s slušalkami v ušesih.

    Kdor pa bo Gospodu ljubeče pel sveto Gospodovo Ime, in ga bo otrok slišal, bosta Rešena. Druge NI.

    OdgovoriIzbriši
  3. Danes je na Časniku, pod naslovom o pohrustani putki, tudi tole napisano:

    ''Porast kristjanofobije se je pokazal ob nedavnem poizkusu spreminjanja ustave. Morda so ob teh dogodkih nekateri teologi, ki jim je blizu krščanski socializem, pa teologija osvoboditve in dialoškost s komunizmom, končno le doumeli, da je v jedru žilave in prilagodljive komunistične ideologije čisto sovraštvo, hudobija, Zlo. Veliki ruski misleci in literati (Mandelstam, Bulgakov, Solženicin) so v njenem jedru prepoznali samega hudiča.''

    Tudi sam sem te dni poslušal kakega klerika, celo dobrega škofa, ki je molil za edinost in dogovor in kompromis in ljubezen in bratstvo med vsemi nami v Sloveniji. Kot da nekateri ne razumejo Evangelija?? Najprej naredimo bratstvo med kristjani v Sloveniji, ker nas je vse skupaj menda 80%, da na volitvah dobimo same krščanske predsednike in živimo po Božje! Zgornji komentar g. Emeršiča vsebuje veliko resnico, enako evangelijski. Kajti tisti, ki zagovarjajo svobodo islamu, svojim otrokom, ki jim babice želijo Gospoda dati, berejo in kupujejo takele in podobne 'špehnate' knjige:

    http://www.sanje.si/knjigarna/dobra-znamenja.html

    Zdaj pa kar krščanske socialiste in kakega naivnega škofa in morda celo avtorja bloga poslati bratovati k takim založbam, avtorjem in kupcem. Da bodo tudi otroci, za kateri ti ljudje skrbijo, rešeni in pripravljeni?

    Kdor otroke na dialog z Zlom pripravlja, je satanova muha podrepnica. Kaj ga pri Gospodu čaka, pa ni za povedat - kajti bil je že en tak škof, ki pa se še zdaj nahaja v vražjem Grmu. Ne slepite se, da je kje višje. KER NI …

    K sreči so današnji škofje v glavnem že nov rod, še posebej mlajši dajejo upanje …

    OdgovoriIzbriši
  4. Uf uf... ko komentar po dolžini preseže prispevek. Zmernost očitno ni ravno na pohodu...

    OdgovoriIzbriši

  5. Pozdravljeni.
    Ali iščete zakonito posojilo? Ali so vas banke zavrnile? Potrebujete denar iz enega ali drugega razloga. Iskreni ste in pošteni Ali potrebujete posojilo za poplačilo svojih dolgov, računov Imate priložnost? Bolj vas skrbi, ponujamo hitra in zanesljiva posojila z obrestno mero 3% na leto. Če vas zanima, ne oklevajte in nas kontaktirajte neposredno po e-pošti: marcdupon18@gmail.com
    whatsapp: 33752326146

    OdgovoriIzbriši