ponedeljek, 7. december 2015

Judje. Če Evropa ni več njihov dom (prevod)

Judovsko pokopališče s pogledom na stari Jeruzalem
(foto B.C.)
Giuseppe Laras je rabin in predsednik Rabinskega sodišča za srednjo in severno Italijo. V italijanski javnosti se javlja z ostroumnimi in kritičnimi zapisi. O usodi evropskega judovstva, o islamu, o srečanju in spopadu civilizacij, o ideologiji politične korektnosti, o džihadu,...se je za revijo TEMPI z njim  pogovarjal Emanuele Boffi. Podajamo slovenski prevod spletne objave intervjuja, ki v izvirniku nosi naslov Ebrei. Se l’Europa non è più casa loro.*

------------

Tempi: Spoštovani gospod Laras, obstaja pojav, o katerem se govori malo, četudi ima zaskrbljujoče razsežnosti. Gre za eksodus Judov**, ki zapuščajo Evropo in se preselijo v Izrael. In to še preden se je 9. januarja 2015 zgodil napad na košer trgovino v Parizu. V letu 2014 je 6.500 Judov zapustilo Francijo, v primerjavi z 323 Judi, ki so zapustili Italijo. V vsej Evropi jih je samo v letu 2014 odšlo 17.000 do 18.000. Glede na podatke izraelske agencije za priseljevanje se bo v prihodnjih desetih letih v Izrael preselilo 120.000 francoskih Judov. Tudi v romanu Podrejenost Michela Houellebecqa protagonistovo dekle, ki je Judinja, zapusti Francijo in „se vrne domov“. Je Francijo do Judov neprijazna dežela? Kaj pomeni za Staro celino ta judovski eksodus?

Giuseppe Laras: Smo pred težkimi in bolečimi vprašanji. Število italijanskih Judov, ki se preselijo v Izrael, se nam zdi relativno majhno. Toda glede na celotno število italijanskega judovstva smo pred relevantnim pojavom. Zlasti ker gre največkrat za mlade ljudi. Vzroke gre iskati v problemih povezanih z ekonomijo in zaposlitvijo, ki izhajajo iz gospodarske krize. Tu je še staranje mnogih skupnosti, kar sovpada z demografsko krizo v Evropi. Staranje spreminja starodavne judovske skupnosti v bledo podobo preteklosti.

Ob tem se srečujemo še z antisemitskimi čustvi, ki so vezana na antisionizem in na palestinsko-izraelsko vprašanje. Ta čustva najdejo precejšno podporo v nekaterih političnih in kulturnih okoljih, ki jih skrbijo razmere v Tretjem svetu, ter v arabsko-islamskih okoljih v Evropi in drugod. Potem je tu še dejstvo, da bo v Evropi v kratkem, iz preprostega demografskega razloga, „arabski“ glas zelo močan. S tem bo tudi v imaginariju povprečnega človeka Jud znova postal tujec, zaznamovan s popačeno in shizofreno projekcijo „žrtve“ na eni strani - pospremljeno s posplošenim občutkom krivde pri mnogih zahodnjakih – ter zaradi izraelskega vprašanja s projekcijo „rablja“ na drugi strani. Ta projekcija ima za evropsko kulturo, glede na njeno antisemitsko preteklost, moralno olajševalno funkcijo.

Ni slučaj, da sta laicistična kultura in določen tip krščanstva, ki sta spodbila priznanje judovsko-krščanskih korenin (v evropski ustavi, op. prev.), danes tista, ki iz različnih razlogov kažeta na „islamsko-krščansko“ prihodnost evropskega Zahoda. Odprava pridevnika „judovsko“ ni pomenljiva samo zaradi usode evropskega judovstva. Dodajam, da je judovsko-krščanski dialog nastopil prepozno in na prešibek način, da bi še lahko vplival na drugačno usmeritev znotraj te civilizacije in te kulture. Antisemitski stereotipi se bodo zdaj vrnili tudi v krščanski svet, glede na to, da sta, na primer, Koran in Hadith polna protijudovskih referenc.

Tempi: V pismu, ki ste ga dan po januarskih atentatih poslali na časnik Corriere della sera, postavljate muslimanskim teologom dve vprašanji. V prvem, če povzamem, vprašate, če bi bilo mogoče „islamu (…) teološko sprejeti in ceniti politično državljanstvo namesto verskega državljanstva. Slednje je namreč v konfliktu z zahodnimi vrednotami ter nevarno za krščanske in judovske skupnosti, ki bi v primeru manjšinskosti bile izpostavljene nestrpnosti in samovolji.“ In drugo vprašanje: za islam „so judje popačili božje razodetje, kristjani pa poleg tega še gojijo kult, ki diši po malikovanju.“ Je torej mogoče „za islam – v spoštovanju Korana in iz notranje verske potrebe pravovernih muslimanov in ne samo, ker jih k temu spodbujajo judje in kristjani – teološko pozitivno vrednotiti jude in kristjane v okviru problematik, ki jih odpira tozadevni koranični vzgib?“ Vprašam vas: vam je kdo odgovoril? In predvsem: mislite, da islam lahko odgovori na ta vprašanja, ne da bi zašel v protislovje sam s seboj?

Giuseppe Laras: Natančnega odgovora na ta vprašanja nisem dobil. Dobro se zavedam, da gre za resna in problematična vprašanja. Dramatično pa je, da so vprašanja bila spregledana, ne obravnavana in ne problematizirana s strani mislecev, politikov, intelektualcev, resnih vernikov, judovskih teologov, kristjanov, laikov – tistih liberalnih in onih libertarnih. Nihče jih ni povzel in nihče ni islamskega sveta zavzeto povabil, da bi razmišljal o teh temah, zlasti tu – v nedrjih naših sekulariziranih družb. Podobno kot se po drugi strani tudi ni povabilo evropskega sveta, da bi se o teh temah dobro informiral in o njih razmišljal.
Rabin Giuseppe Laras (ilfoglio.it)
Tempi: V pismu časniku Corriere della sera ste 18. novembra zapisali: „Drama je v tem, da laicistična kultura s slepo ignoranco in poenostavljajoč gleda na politični islam, kot na stvarnost, ki je podobna in analogna stvarnosti krščanstva in judovstva ter njunima zgodovinama, ki pa seveda nista brez senc. Ampak zadeve ne stojijo tako.“ Imate prav. Kljub temu dandanašnji vidimo, da veliki del evropskega političnega in kulturnega sveta misli, da je mogoče ustaviti terorizem na način, da vsilijo neke vrste „laično religijo“, ki bi druge religije potisnila v privatno sfero. Kako se bo to izšlo?

Giuseppe Laras: Za zdaj se zdi, da se ne bo izšlo. „Politična korektnost“ je nov totalitarizem, skrajno zahrbten, ki ima več kulturnih in političnih izrazov in s katerimi se je tudi sodobno katolištvo samo-prepojilo, da je za te probleme presenetljivo otopelo. Moramo vztrajati in ohranjati hladne možgane in živce. Še bolj moramo dvigniti naše kulturne in informativne standarde. To je zelo naporno in ni brez razočaranj.

Tempi: Danes nekateri poskušajo „pakt s hudičem“. To se je že dogajalo – in vi ste na to večkrat opozorili – v odnosu do nacizma pred drugo svetovno vojno. Za Corriere ste napisali, da „umikajoč se, se umikamo vedno bolj“. Kaj storiti, da bi „napredovali“?

Giuseppe Laras: V kakšnih primerih je pridobitev že to, da se ne umaknemo...

Tempi: V perspektivi džihada je po ljudstvo sobote (judje, op. prev.) na vrsti ljudstvo nedelje (kristjani, op. prev.). To se zdaj dogaja v mnogih deželah Bližnjega vzhoda in Afrike. So kristjani podcenjevali, kar se je dogajalo vam Judom? Kako komentirate dejstvo, da zahodnjaški kristjani delujejo zelo mlačno, ko je treba obsoditi preganjanja lastnih bratov drugod po svetu?

Giuseppe Laras: Džihad ni samo vojaško-politični pojav. Za mnoge pobožne muslimane, poštene in moralno neoporečne, je džihad predvsem nekaj tipično duhovnega. Gre za boj človeške duše z negativnimi in sprevrženimi silami, ki se hočejo naseliti vanjo. Če (v islamu, op. prev.) ne uvidimo tega razumevanja, lahko zares postanemo „proti-muslimanski“. Potem je tu še džihad, o katerem govorite vi. Ta zagotovo obstaja in se sprevrženo bohoti v srcih in pričakovanjih mnogih.

Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.

Problem je v tem smislu star. Pomislite poleg nas Judov še na armenske kristjane, kaldejske kristjane in njihove zgodbe. Žal kristjani zahodnih Cerkva niso skoraj nikoli brali o tem, kaj so pretrpeli njihovi bratje na Vzhodu. Ponavljam, pomislimo na armensko zgodbo. O njej obstaja, poleg zanikanja, strahotna nevednost s strani mnogih zahodnjakov. Žal in z mnogo grenkobe se ne čudim, da je tudi zgodba sefardskih Judov s strani zahodnih poslušalcev spregledana, nepoznana in v svoji resnosti omiljena. Povrh vsega je zahodno krščanstvo - ki je danes v krizi identitete tudi zato, ker je v lastni hiši postalo „erozivna manjšina“ - vedno razmišljalo in še danes razmišlja skozi optiko „večine“. Skozi to optiko obravnava one (vzhodne, op. prev.) krščanske manjšine, starodavne in oddaljene v simbolih in kulturi, kot nekaj, kar lahko žrtvuje. Zlasti lahko to stori, ko pride do srečanja-spopada s tisto drugo „večino“, islamsko večino, ki je v svoji zgodovini vedno ohranjala nedotaknjeno samozavest „večine, ki širi civilizacijo“.


* Italijanski izvirnik: http://www.tempi.it/laras-ebrei-europa-parigi#.VmZ93_nhCUl

** Jud zapišemo z veliko začetnico, če gre za pripadnika judovskega naroda (kot npr. Slovenec); ter z malo začetnico, če gre za pripadnika judovske veroizpovedi (kot npr. kristjan). Op. prev..

Ni komentarjev:

Objavite komentar