petek, 2. september 2016

Bog se vrača, jaz pa nisem vesel I.


Ljudje so razdeljeni v tri skupine: v tiste, ki se ne premikajo; v tiste, ki jih premikajo; v tiste, ki se premikajo.
Arabski pregovor


Bog – v nekaj desetletjih od statista do glavnega igralca

Pred kratkim sem v Kančevcih na Goričkem vodil duhovne vaje za duhovnike. Kratka poizvedba na koncu vaj o tem, katera tema jim je bila – bilo ji je 24 – najbolj všeč, je izpostavila, da se jim je najbolj vtisnila v spomin tema o „necerkvenem“ Bogu*. Se pravi, o tem, kako se Bog v naših družbah vrača in pojavlja tudi mimo cerkvene pastorale in pridiganja. Osrednje poudarke o vračajočem se Bogu sem naslonil na tozadevno študijo, ki jo je opravil perspektivni salamanški teolog Ángel Cordovilla (link).

Da se duhovniki ne bi prehitro vzradostili, sem temo zaključil z opozorilom, da povratek Boga v evropsko družbo ni nujno dober. Ne vrača se namreč vedno tisti Bog, ki ga je razodel Jezus iz Nazareta. Cordovilla govori, da se je na sceno vrnil „skriti“, „nemi“, „nezgodovinski“ Bog. Sam sem v Kančevcih dodal še „jeznega“ in „obrambnega“.

Zadeva o povratku Boga ni čisto sveža. Že pred dobrima dvema desetletjema so nekatere filozofske eminence (Vattimo, Derrida, Trías, Habermas) zastavile vrnitev Boga v evropske filozofske salone in s tem najavile njegovo vrnitev na širšo družbeno sceno. Pred tremi leti sem v uvodniku na naslovnici Družine (link) o tem pisal:

Religija je spet postala, kot je hudomušno zapisal kardinal W. Kasper, „salonfähig“, t j. primerna za debato v čislanih filozofskih salonih. Ali bo filozofija zdaj postala „katedralfähig“, t j. primerna za v katedralo, pa je drugo vprašanje.

Skratka, Bog se vrača. Od statista, skoraj mrliča, izpred pol stoletja, ko so domala vsi razglašali „Bog je mrtev“, se vnovič vrača na pozicijo glavnega igralca. Na primer, trenutna debata o burkinijih ni nič drugega kot šifrirana debata o takšnem ali drugačnem Bogu med nami.

Bog se vrača, jaz, „profesionalni vernik“, pa nisem preveč vesel. Najprej je tu „jezni“ Bog islamskega terorizma in - zdi se - nezmožnost samega islama, da to deviacijo in nadlogo znotraj sebe odpravi. Nakar je tu pred kratkim vzniklo zanimanje za Boga in krščanstvo s strani evropskega nacionalizma. O „jeznem“ Bogu (islamski terorizem) bom razpredal tokrat, o „obrambnem“ (evropski nacionalizem) pa kdaj drugič.

Kako je Bog postal ubijalec

Lani preminuli francoski filozof André Glucksmann je že konec devetdesetih veliko razmišljal in pisal o islamskem terorizmu in sploh o „ubijanju v imenu Boga“. V svoji knjigi Tretja smrt Boga (La troisième mort de Dieu, 2000) ugotavlja, da se samo v Evropi živi, kot da ni Boga, „povsod drugod pa se v imenu vere veselo ubija“. Najbolj so ga presunile zgodbe iz Alžirije iz časov skupine GIA. Kak njen popolnoma sfanatizirani član je napadel lastno rojstno vas ter posiljeval in pobijal lastne sorodnike. Kako je kaj takega mogoče? Glucksmann išče odgovore v procesih absolutizacije verskega jaza, katerih končni rezultat je, da se sfanatizirani posameznik počuti eno z Bogom. Postane „Človek-Bog“, je nosilec absolutno dobrega in njegova naloga je uničiti absolutno zlo. Bog je zdaj tisti, ki dovoljuje in spodbuja pobijanje brez razlik. Tarča je lahko vsakdo, ki ima tudi minimalno povezavo z „absolutnim zlom“ (t.i. „nevernik“): otrok, ženska, starček, bolnik, lastna sestra.

Podobno je politolog in sociolog Primož Šterbenc za Večer (link) o pripadnikih Islamske države zapisal:

Zaradi tega so začeli vojno kozmizirati oziroma prenašati v roke Boga, na ta način pa so celotne družbe napadalcev postale percipirane kot kolektivni brezoblični sovražnik. Zato neselektivna uničevalnost v Parizu, Bruslju, Nici ter tudi proti šiitskim in kurdskim ciljem.

Šterbenc sicer neposredno krivdo za „kozmizacijo“ vojne vali na zahodno letalsko premoč, ki pripadnike ISIS-a „v zadnjem času z lahkoto pobija kot glinene golobe“. Gotovo bombe in družbe napadalcev naredijo svoje. Toda tovrstni fanatizem se je zakotil še pred novejšimi zahodnim posredovanji na Bližnjem vzhodu. Znotraj sunizma največ odgovornosti nosi z nafto zalivana vahabistična teološka linija, znotraj šiizma pa teološki obrat, ki se je zgodil v iraškem šiitskem svetem mestu Nadžaf l. 1963. Španski biblicist in religiolog Julio Trebolle o obratu piše (link):

L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.

Trebolle opozarja, da so usodni teološki procesi - zlasti takšni, ki osmišljajo mučeništvo in smrt - dolgoročni in večinoma v razsvetljenstvu vzgojenim strokovnjakom za družbena vprašanja nevidni. Španski religiolog pravi:

Zato se zgodi, da so včasih tajne službe, novinarji pa tudi zgodovinarji med tistimi, ki zadnji sprevidijo. To danes na žalosten način dokazuje nenaden nastop Islamske države, ki pa je le vrh ledene gore.

Šiitsko sveto mesto Nadžaf l. 1914 (Wikipedia)

Vrača se Moloh, jedec otrok

Upam reči, da je islamski terorizem, preden je začel pobijati po naših plažah, ulicah in vlakih, najprej „ubil“ samega Alaha. „Ubil“ ga je, ko ga je spremenil v nekakšnega Moloha. Vemo, Moloh (Wikipedia) je bilo eno izmed predantičnih bližnjevzhodnih božanstev, ki je zahtevalo človeške žrtve. Zgodilo se je torej duhovno in teološko popačenje religije in zategadelj k nam v jeku strelov in eksplozij prihaja shizofreni Bog-Sovraštvo Osame bin Ladna, Mohameda Atte, bratov Kouachi, Islamske države. To ni Alah, to ni Alahov „starejši brat“ Jahve, to je skok iz monoteistične dogmatike v temno religiozno psiho.

Kot da smo priča regresiji v nek prastari temotni vzgib še iz časov nastanka strukturirane religije. Denimo, v mestu Mari – eno prvih mest iz mezopotamske civilizacijske zore - so pod prag mestnih vrat vzidali kraljevega prvorojenca. Torej lokalnemu božanstvu na čast so ubili kraljevega prvega sina in ga postavili v temelje mesta (civilizacije), da bi slednje čim bolj prosperiralo. Perverzna logika: kosti nedolžnih za razcvet življenja. Kot tisti „kostanj posebne sorte“ iz Podob iz sanj Ivana Cankarja.

Moloh se krmi iz človeškega strahu, frustracij, magije, sovraštva, krivic. Moloh ne išče rešitve, on hlasta za prelito krvjo nedolžnih ljudi in je v svaštvu s Kronosom, ki žre svoje otroke. Stari Kananejci, Feničani, pa tudi Kartažani so Molohu darovali svoje otoke in jih zažgali. Še Judje so kdaj „počenjali to gnusobo“ (prim. Jer 32,35) in bili zato kaznovani z babilonskim suženjstvom. Danes je ISIS tista sekta, ki vzdržuje molohistično mentaliteto; je apokaliptični kult smrti in pohote; je republika ponorelega seksusa v znamenju Ašere - še ene čudne bližnjevzhodne boginje iz časov bibličnih očakov; je pogubni fašizem našega časa.

Zares pomagalo bo le zdravilo islamske pravovernosti

Tovrstnega verskega fanatizma ter njegove lažne mistične sredice (mistika Božjega morilca in samomorilca) ne bodo ozdravile bombe, zlasti ne ameriške in ruske. Ozdravi ga lahko le islamska teologija, islamska pravovernost. Zahodni kristjani in ateisti moramo pri tem islamu stati ob strani in se kot kači izogibati skušnjavi, da bi krivdo za terorizem razgrnili preko vsega islama.

Vprašanje, ki nas pri tem zelo muči a si ga zaradi s „politično korektnostjo“ zaplombiranih možganov ne upamo vsi povedati na glas, se glasi: Je islam kos tej nalogi?


* Ves čas pisanja sem v škripcih, naj b(B)og pišem z veliko ali z malo začetnico. Pisal bi z malo, da slučajno ne kršim 2. zapovedi sinajskega dekaloga, zlasti kadar pišem o b(B)ogu fanatičnih ubijalcev. A odločil sem se, da jo pišem z veliko, saj so praktični vsi obravnavani, tudi najhujši fanatiki, iz abrahamskega veroizpovednega območja, v katerem je bog pač Bog.

7 komentarjev:

  1. To ni Alah, to ni Alahov „starejši brat“ Jahve, to je skok iz monoteistične dogmatike v temno religiozno psiho.

    Jahve, kakršnega opisuje stara zaveza vendar je krvoločen, maščevalen, drobnjakarski, dvoličen (ukaže "ne ubijaj" in potem pošilja svoje izvoljeno ljudstvo pobijat domačine na področjih, ki jih potem oni zasedejo - potem ko so po božjem ukazu pobili vse, starce, dojenčke, živino, požgali imovino staroselcev ...) Tale bog islamske države je očitno inkarnacija Jahveja, ki ni niti najmanj podoben Jezusovemu Očetu.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Predstave o Bogu izpred 3000 let resda vključujejo "božje" lastnosti kot nasilje, maščevanje ipd., vendar se že v sami Stari zavezi ta podoba precej izčičuje. Proti koncu SZ, pri prerokih Izaiju, Zahariju, Ozeju imamo že prvine božjih lastnosti, ki jih kasneje Jezus povzame v lik Boga Očeta.

      Izbriši
  2. Khm, ob tem odgovoru bi človek skupaj z Marcionom podvomil, da je SP v svojem začetnem delu res beseda Boga.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bog naj se vedno piše z veliko začetnico, saj obstaja le en sam Bog, ki pa se skozi čas in kulture daje spoznati tudi skozi svoje poslance in vsaka religija ima svoj model, primeren za tiste ljudi in tisti čas. Problem je drugje: religije so pretežno psevdo-religije. Kaj to pomeni? Kakšno leto nazaj je vernik za TV dejal: 'Sem veren, nisem pa pobožen.' To je težko razumljiva izjava, a ima svojo sol: religija še ni evangelij in apostolska dela, služenje Gospodu torej. Religija skupaj z ekonomskim napredkom in željo za kakšno osvoboditvijo od trpljenja še vedno spada v čutno zadovoljevanje. V pretežnem delu ni PRAV NIČ transcendentna. Je le pobožna, kar lahko razumemo da ji vladajo predvsem materialne želje. Le svetniki in preroki in kak posameznik so duhovni, vse ostalo je zemeljsko. Ljudje torej v cerkve in templje in džamije hodijo v upanju, da se jim izpolnijo povsem zemeljske želje, enake živalskim: rojstvo, zdravje, partnerstvo, sreča, preživetje in imetje. Če jim to lažje zagotovi garanje v službi in hipermarket ali sodnija – adijo cerkev, džamija in tempelj! Adijo Bog. To je seveda telesno razumevanje življenja in pozaba, da smo mi duše, ki so večne, in ne vreče mesa in kosti. Ta pogled je seveda tudi v mnogih teologijah sveta in voditelji religij vernike spodbujajo kot kmet prašiče: množite se in jejte na debelo, družite se v lažni religioznosti, ubijajte živali in jih jejte (pijte alkohol) … Temu včasih sledi ukaz po osvajanju ozemelj. To torej ni religija ampak lažna religija. Pa naj je naša ali ona tam čez.

    Kaj je edina naloga religije? Učiti ljudi KAKO ljubiti Boga. Ker pa izvajalci pretežno niso na presežni ravni, ampak v materialnem umu, seveda niti sami ne vedo, KAKO ljubiti Gospoda, kaj šele da bi koga uspeli to naučiti. Tudi v evangeliju teh podatkov ni kaj mnogo, če si duhovno slep. Branko pravi, da je imel duhovne vaje za duhovnike, pa sem zadnjič poslušal drugega našega znanega, ki ima duhovne vaje za škofe in kardinale. Po svetu. In je rekel, da se boji smrti. !? Padel sem na … od groze totih duhovnih vaj. Rekel je tudi, da se Postave krščenim ni za iti. Torej tudi zapovedi ne? Duhovni vodnik mora srečati Boga, ga spoznati v svojem srcu, na nebu in na oltarju. Prsi mu morajo goreti od tega odnosa. Kako se bo potem tak človek bal smrti? Smrti se bojijo le tisti, ki so vezani na svoje telo in mislijo, da so oni telo, četudi so sicer veliki 'verniki'. Ali pa se ne bojijo smrti, ampak umiranja. Vidite, to je kvazi-religija. Takšne duše nimajo stika z živim Bogom. Potrebujejo svetega duhovnega vodnika. Druge poti ni.

    Ljudje imamo izvorno pet duhovnih odnosov z Gospodom. Vsak svojega. A ker te odnose preslikamo na zemljo, v odnose služiti sebi, prijateljevati z neodrešenimi, boriti se za svoj napuh in trebuh, se zadovoljevati z raznimi partnerstvi…, izvorni transcendentni odnosi postanejo izkrivljene spake, ki jim rečemo človeško življenje. Z malo 'vere' zraven. Enako velja za lažne religije in dele njih. Posledica so večni boji in melanholija. Melanholija sveta in duhovščine, ki pa se, ko preide čas, izrazi tudi v izbruhih 'svete jeze', ki kliče na boj. Vse to je en velik zaudarjajoč greh.

    Največji greh pa je ljudi siliti k Bogu. S slinjenjem, ognjem ali mečem. Gospod tega ne mara (Matej 10,14). Religije, ki pa to počno ali so počele (krščanstvo, islam …) lahko prepoznamo kot zmotne religije. Kajti v ozadju so politični in strateški interesi, ki vedno ciljajo na materialni dobiček. Včasih celo svoje svetnike izkoristijo za to. In pa seveda klerike in vernike. Krščanstvo in islam, enkrat eden, enkrat drugi.

    Oba sta v krizi. Manjka svetništva.

    OdgovoriIzbriši
  4. Je pisalo v čast pokojnici, da je po svetu oznanjala krščanstvo. Je to lapsus urednika ali resnična misel? Če je resnična misel, je simptom ali diagnoza lažne religioznosti. Kajti ne oznanja se krščanstva, ampak Gospoda. Morda evangelij. Ljubezen, ki ni od tega sveta, je pa od Boga. To se oznanja, ne pa islam in krščanstvo. Je teta res zapravila svoje življenje v prazno? Ne verjamem, da je oznanjala krščanstvo, sicer ji Gospod ne bi naklonil določenih vsem vidnih milosti.

    Omenjena je bila 'nasilna' Stara zaveza. Kot tako si razlaga le zemljeni um. Manjka transcendentnih teologov, ki poznajo Gospoda in zatorej vedo, da je Bog v vsakem svoje delu le – ljubezen. Njegovo občasno nasilje je odločnost ljubečega starša, saj ve, da duše rinejo v sam pekel. So župniki, berem, ki faram vdihujejo, da je 'in ne vpelji nas v skušnjavo' napačen prevod, da nas Bog ne vpeljuje v skušnjavo. Ker so kvazi religije okužene z mnogimi duhovnimi polfilozofijami, celo teologi jamrajo, kot naš večni pisatelj Pahor, da je Bog enak naravi, po Spinozi. A Gospodove energije so tri in najnižja med njimi je material, narava. Gospod je popolnoma duhovno bitje, njegov proizvod, narava, pa je tudi njegova energija, ki pa ni Gospod osebno. Naravni zakoni so Gospodovi podložniki, izvajalci. Zato je vzdihovanje nekaterih vernikov, celo klerikov in teologov, pa kakšne nune, da so telo in narava enakovredni in da tudi v njih lahko najdeš Boga, identična kameno-filozofskim in brezbožnim variantam. Kako je lahko potem takšna religija odrešilna? Kako lahko razume evangelij in Magdaleno, pa potem od Boga norega Pavla, ki je bil SLUŽABNIK, osebni sluga Gospoda? Ne more ju razumeti, četudi jeziči, saj razumeti pomeni delati kot oni. Vse drugo je mrak neznanja. Zapeljani so v skušnjave, po lastni krivdi in Gospodovih zakonih, kajti kdor ne ljubi Gospoda, mora trpeti v poželenjih sveta. Župnik si omisli težak motor, bogoslovec ljubico, teolog pa postane komunist. A spreminjali bi očenaš?

    Zato ne znajo pojasniti, da je Gospod seveda nasilen in mi smo po njem, a obstaja pravično nasilje, ki je skrben oče, in krivično nasilje, ki je egoizem in pot v pekel. Gospod je tako dober, da celo grešnikom izpolnjuje oziroma omogoča njihove grde želje, seveda pa potem ni odgovoren za posledice! Za njih smo odgovorni SAMI. Kdor pa Gospoda ljubi, ga Gospod ne vodi preko zakonov narave, ampak kar sam osebno. Ker se ljubita. In poglejte zdaj to: svojim ljubljenim dušam pa Gospod NE URESNIČUJE morebitnih ničevih želja. Tako zelo jih ima rad, da jim raje odtegne kot daje in raje naloži kot odloži. S tem plemeniti njih duše in jih pripravlja za večni objem. Ja, Gospod je dober, brezmejno dober, v Stari ali Novi zavezi, včasih ali zdaj ali v bodoče, v srcu ali pa v primežu, na zemlji ali na nebu. Dober je na začetku Svetega pisma, na sredi in na koncu. Manjka le takistih razlagalcev Besede, ki imajo rit še na zemlji, srce in glavo pa že v nebesih. Takih manjka tako islamu kot krščanstvu. Če pa kdo le pride, ker ga Gospod pošlje, bo imel kmalu ustrojeno kožo, če se bo po cerkvah in džamijah kazal. Ja, ta svet je kaznilnica za neumneže. Nas. Mi reče posvečena/ec: 'Zakaj pa je potem Gospod zemljo ustvaril in nas na njej? Mar ne zato, da bi se dobro imeli, ker je Gospod dober? Zakaj mi je dal čute, če ne zato, da uživam lepoto stvarstva?' Ooo, ubogi norec, čute imaš, da služijo Gospodu, ne pa tvojem sladostrastju. Čas zapravljaš. In Gospod si ne želi, da živimo na zemlji, ampak v nebesih. Na zemlji pa je cena za malo uživancije veliko trpljenja. In to ni prav nič rajsko.

    Luka 12,32: »Ne boj se mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da Kraljestvo.«

    MALA čreda. Mala. Zelo mala čreda. Samo tisti, ki so iskreni v svoji veri in naporih za Gospoda. Mala čreda. Vsi ostali pa v strah in depresije. In vojne, tudi verske. Nikarte, nikarte, je še s križa vpil kak sveti, kajti samo malo je treba in Bog veliko pridane …

    OdgovoriIzbriši
  5. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  6. Medtem ko so zgodnje nedeljsko jutro naše pokrajine pretresale močne detonacije, sem se veselil, da tistim katolikom, ki tradicionalno dvomijo v Očetovo ljubezen in Staro zavezo razumejo povsem mesnato, ponudim tale filmček študentov igralstva. Zame je vedno zelo ganljiv in jasno je, da je bil pri ustvarjenju prisoten Sveti Duh, kar pa je možno le, če se tudi v Stari zavezi zmore ljubezen Božjo najti, na vsakem koraku.

    Judje so bili zelo pobožni. Pa vendar so pobesneli na Gospoda, ko jim je govoril: »Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem (1 Kr 17,7-). Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.«

    Zakaj je Bog izbral vdovo iz tuje dežele? Ker je bila dežela Judov polna pitancev verskega napuha. Vdova pa je bila že v stanju, ko človeku preostane samo še eno upanje: Gospod. Kajti na koncu ostaja samo Gospod. Zato ni bila vzvišena, ampak je verovala, zaupala in spoznala Božjo ljubezen:

    https://www.youtube.com/watch?v=NAwuKUHKKBw

    OdgovoriIzbriši